15. marec 1915 se je v zgodovino zapisal kot datum, ko je nastala prva fotografija Plutona. Od takrat do danes je človek odkril nešteto različno velikih nebesnih teles, tudi večjih. Ta prej najbolj oddaljen, najhladnejši in daleč najmanjši planet je svoj naziv izgubil prav zaradi majhnosti oziroma majhne mase. Eden od udeležencev 26. splošnega zasedanja Mednarodne astronomske zveze na Češkem leta 2006, ki so glasovali o novi opredelitvi planetov, je bil tudi naš sogovornik profesor doktor Tomaž Zwitter iz ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Glasoval je proti temu, da bi Pluton ohranil status planeta. V nasprotnem primeru bi namreč lahko v zgolj nekaj letih govorili o več 100 planetih.
Našli smo "izgubljenega" Plutona
15. marec 1915 se je v zgodovino zapisal kot datum, ko je nastala prva fotografija Plutona. Od takrat do danes je človek odkril nešteto različno velikih nebesnih teles, tudi večjih. Ta prej najbolj oddaljen, najhladnejši in daleč najmanjši planet je svoj naziv izgubil prav zaradi majhnosti oziroma majhne mase. Eden od udeležencev 26. splošnega zasedanja Mednarodne astronomske zveze na Češkem leta 2006, ki so glasovali o novi opredelitvi planetov, je bil tudi naš sogovornik profesor doktor Tomaž Zwitter iz ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Glasoval je proti temu, da bi Pluton ohranil status planeta. V nasprotnem primeru bi namreč lahko v samo nekaj letih govorili že o več kot sto planetih.
“Osebno mi ni všeč, da bi se otroci v šoli učili imena planetov na pamet kot neko dolgo brezsmiselno pesmico.”
Pluton ima približno šestkrat manjši premer kot Zemlja, za obhod okoli Sonca potrebuje skoraj 248 Zemeljskih let, ima pet lun, temperatura na njegovem površju je minus 230 stopinj Celzija, predmet, ki na Zemlji tehta 30 kilogramov, pa bi na Plutonu tehtal le dva kilograma. Nekaj od tega smo vedeli že prej, veliko informacij pa je novih.
“Pluton ima živahno topografijo, ki je nihče ni pričakoval 40-krat dlje od Sonca, kot smo sami.”
V zadnjih letih se v astronomiji in astronavtiki dogaja revolucija, zato je naše osončje postalo naše dvorišče. Kdo bi si pred desetletji recimo mislil, da bomo pod površjem lun Evropa in Enkelad odkrili oceane tekoče vode, na Marsu sledi nekdanje ugodne klime, na Titanu metanski dež in jezera ter navsezadnje odkrili vznemirljivo geologijo nekoč najbolj oddaljenega planeta, danes “samo” pritlikavega, Plutona?
