Da je mladim mar za okolje in prihodnost našega planeta ter da zahtevajo ukrepe, ki bi ustavili ali ublažili posledice podnebnega segrevanja, smo lahko videli na nedavnem podnebnem štrajku, ki je prejšnji teden potekal po različnih delih sveta, tudi v Sloveniji. Če bodo vlade ugodile njihovim zahtevam, je žal stvar časa, se pa že zdaj dogajajo spremembe v mikrookolju, tudi šolskih prostorih. Tina Lamovšek je obiskala Gimnazijo Vič v Ljubljani, kjer je z dijaki med drugim razpravljala o njihovih pogledih na okolje, ukrepih, ki se jih loteva vodstvo šole, in ali so tudi kot turisti okoljsko ozaveščeni.
Razmišljanje dijakinj in dijaka Gimnazije Vič o skrbi za naš planet
Ana, Tia, Bina, Maj in Eva. Dijakinje in dijak Gimnazije Vič, ki že nekaj let prek raznih medijev, dokumentarnih serij, knjig in lastnih opažanj spoznavajo svet v drugačni luči, ko so ga že njihovi predhodniki pred desetletji. Da pitna voda ni samoumevna, da ločevanje odpadkov, na katero so navajeni od mladih nog, ni praksa vsake države. Da marsikaj lahko oziroma bi morala narediti država in da imajo določene stvari v svojih rokah.
Starši posebej kupujejo vrečke za smeti, a si prizadevam, da bi jih prepričala, da smetnjaki ne potrebujejo vrečk.
Šola se je lotila različnih ukrepov, vsako leto dodajo kaj novega. A ni vse enostavno, razloži ravnateljica Alenka Krapež: »Zamenjava plastičnih posodic, v katerih na primer postrežemo solato, s keramičnimi odpira nove vprašanja: koliko vode bomo porabili, koliko pralnega praška, ali bo treba v nakup novih strojev. Danes zaradi higienskih razlogov sendviče zavijamo, iščemo rešitev, s čim nadomestiti plastično folijo.« Pojasni, da nedotaknjene sendviče ali ostalo hrano, ki ostane po malici, shranijo v poseben hladilnik v jedilnik in da jih lahko dijaki in dijakinje kadar koli vzamejo, ko so lačni.
Morali bi spodbuditi zavest nekaterim dijakom, ki jim je vseeno, kam vržejo papirček. Navsezadnje ti vzame ravno dve sekundi časa, da daš smeti v pravi koš.
Kako se znajdejo v vlogi turista? Tudi takrat mislijo na okolje? Priznajo, da ni vedno lahko. »Imaš bolj razvita okolja, v katerih imaš možnost ločevanja, nekje si pa bolj izoliran, kar stvar otežuje,« prizna Ana. Maj doda, da sam ne more spremeniti lokalne skupnosti, a da dela po najboljših močeh, ko je na primer na morju.
Pa bi se lahko odrekli letalskim prevozom v korist vlakom? Po njihovem bi to za ljudi pomenilo preveliko odrekanje.
