Duhovna misel

Vprašanje posta

Na eni strani si želimo postnega »naprezanja« in odpovedovanja, po drugi strani pa smo ustvarjeni tako, da bolj težimo k udobju, da nam nič ne manjka

duhovna-misel
foto: Duhovna misel

Dan po pustnem torku smo s pepelnico začeli štiridesetdnevni postni čas. Ljudje smo si ob misli na post ustvarili različne podobe. Na eni strani si želimo postnega »naprezanja« in odpovedovanja, po drugi strani pa smo ustvarjeni tako, da bolj težimo k udobju, da nam nič ne manjka, želimo si nekega temeljnega zadovoljstva. Postni čas je torej hoja med tema dvema poloma. Prišli smo celo tako daleč, da če se postimo, si želimo, da bi to izkušnjo čutili kot nekaj pozitivnega. Do neke mere je temu res tako. Res pa je tudi, da se v tem iskanju pozitivnega lahko skriva zanka. Če se odpovedujemo stvarem zato, da bomo shujšali, potem to ni pravi post, če se odpovem sladkarijam, da očistim kožo, potem tudi to ni pravi post … Krščanski post mora temeljiti na drugih temeljih.

Post torej ni boj zoper telo in njegova nagnjenja. Kot poudarja p. Jonas Abib, post telo disciplinira, in kot svarijo mojstri krščanskega postenja, post ne sme biti usmerjen v to, da bi zlomil telesnost ali potlačil naravne nagone in težnje, saj se to lahko izteče v anoreksijo, pa tudi v razna nevrotična in druga bolezenska stanja. Verjetno se nam ob tem samo po sebi postavlja vprašanje: Kaj je torej post? Duhovni pisatelj Vedran Tomič je odgovoril na to vprašanje takole: »Bistvo posta je, da nam pomaga v boju zoper meso, zoper padlo človeško naravo. Post je boj zoper starega človeka, in ko si človek odtegne užitek hranjenja – mesa in drugih dobrot – in sčasoma postane lačen, začuti, kako je stari, neodrešeni človek krhek.«

Kot vidimo, post ni samemu sebi namen. V postu ne gre za mazohizem. S športnim izrazoslovjem bi lahko temu rekli: post je neke vrste ogrevanje, je trening. Post je zato idealen čas za molitev. Zakaj? Če nas je prej ovirala prenajedenost, ta huda bolezen zahodnega sveta, se ob postu organizem umiri, pridobimo čas, ki smo ga prej porabili za hranjenje (in morda pripravo hrane), bistrost čutil in uma se izostri. Verjetno se bolj in manj strinjamo, da ko smo lačni, razmišljamo drugače, prihajamo do globljih spoznanj kot takrat, ko smo siti. In prav to stanje lahko človek idealno porabi za spoznavanje samega sebe in svojih omejitev, hkrati pa tudi za iskanje Boga in poglabljanje v Božjo Besedo. Sveti Bernard iz Clairvauxa je zapisal naslednje besede: »Človek z molitvijo pridobi moč za post, s postom pa milost molitve«.

Škoda bi bila, če bi obtičali samo v postu, ki se bojuje s telesom. Naj bo post samo odskočna deska, da bi bolj jasno odkrivali ljubezen, s katero nas ljubi Bog. In tako sebe in svet vodili k dobremu.