O Prešernu Petra Kržan, vodnica po poti kulturne dediščine Žirovnica in grafologinja Edita Tomič.
Slovenci smo eden od redkih narodov v Evropi, ki je imel najprej visoko poezijo, šele potem knjižni jezik
Prešeren ni bil pijanec
Da so Franceta Prešerna otroci klicali doktor Fig, so nas naučili že učitelji v osnovni šoli. Niso pa nam povedali, da se je našega pesnika v mladosti prijel še en zanimiv vzdevek – mama ga je zaradi temno rjavih skodranih las klicala mali koštrunček. Ni pa Prešeren izstopal samo zaradi kuštravih las. Petra Kržan, vodnica po poti kulturne dediščine Žirovnica, ki jo lahko najdete v Čopovi, Finžgarjevi ali Prešernovi rojstni hiši, razloži, da je bil rad v trendu, sledil je novostim in tudi po zunanjosti je bil pred svojim časom.
Danes bi rekli, da je “fural” modo v Ljubljani. Prvi je bil, ki je nosil čepico s šiltom. Ob vrnitvi z Dunaja je čisto preveč lepo oblečen prišel v Ljubljano, kajti moravski škof Dubski mu je kot dodatno plačilo podaril grofovsko suknjo, ki so mu jo potem zavidali vsi meščani, saj je bilo že na prvi pogled vidno, da je narejena iz blaga, ki ga nosi plemstvo.
Izstopal je torej že na videz. »Sam je bil pa takšnega značaja, da je z veseljem malo zraven na ogenj dal,« še doda sogovornica. Verjetno je tudi ali pa ravno zaradi tega njegov sloves pijanca neupravičen.
75 odstotkov vseh tožb dr. Blaža Crobatha je ugodno razrešil dr. Prešeren. Potem se je pa izkazalo, da je bil pravzaprav dr. Crobath ta pijanec, ki popoldne niti ni bil več sposoben priti nazaj v pisarno in dejansko je večino popoldnevov vodil pisarno France. Jaz si predstavljam, da neki mlad odvetnik že ne bi mogel biti tako zapit, ker ne bi mogel biti tako uspešen v svojem poklicu.
Grafološka analiza Prešernovega rokopisa
Samoiniciativen, intuitiven, rahlo sramežljiv ter s prirojenim občutkom za estetiko in lepoto – to so lastnosti Franceta Prešerna, ki jih je iz vijug in zank njegove pisave razbrala grafologinja Edita Tomič. Gradivo imamo – kopije njegovih rokopisov lahko najdemo na spletu. A taka analiza ima svoje pomanjkljivosti.
Iz kopije se sicer ne da natančno določiti, kakšen je pritisk pisala na papir. To je na primer zelo pomembno pri forenzični grafologiji, ker črke lahko ponaredimo, pritiska pa se ne da.
Grafologinja je analizo opravila na Prešernovi najbolj ikonični pesnitvi: Zdravljici.
Če je naklonski kot pisave v desno, pomeni, da smo usmerjeni v cilje, v prihodnost. Če je pisava zelo, zelo v desno, to se pravi, da skoraj leži, kot recimo pri Prešernu, je pa to lahko že strast.
Upošteval je svojo intuicijo, vendar ji ni brezglavo sledil. Zelo natančno, matematično analitično je nadgrajeval svoje verze, kar se vidi po lepo zaključenih črkah, po pravilno položenih interpunkcijah. Njegova pisava je srednje hitra, ampak je vsak detajl lepo izdelan.
Daljše črtice na t izražajo entuziazem, samoiniciativnost, raziskovanje in spuščanje na neznana področja.
Če govorimo o njegovi zasvojenosti z alkoholom, v pisavi se tega niti slučajno ne vidi. Jaz sem prepričana, da je bil to bolj imidž, ker se vidi po končnih potezah pri e-jih, kako je bil rad opažen, rad viden, ekstravaganten, galanten itn.
Prešernova pisava v podpisu je enaka pisavi v tekstu, kar pomeni, da se drugim ni kazal drugačen kot je v resnici bil – bil pa je samoiniciativen, intuitiven, rahlo sramežljiv, odgovoren, z zanimanjem za novosti ter s prirojenim občutkom za estetiko in literaturo.
