Človeku najbližja realnost je vsakdanji svet. Vsakdanji svet predstavlja območje človeškega življenja, ki se nam zdi neposredno dostopno našim posegom vanj, ki ga dobro razumemo in se lahko znajdemo v njem. Osnovna dejavnost ljudi v vsakdanjem svetu je socialna interakcija, to je medsebojno sodelovanje in komuniciranje. V vsakdanji socialni interakciji sovpada »tu in sedaj« vsakega posameznika s »tu in sedaj« partnerjev v interakciji. Pri tem je najpomembnejše, ali in koliko socialna interakcija prispeva k ohranjanju osnovnih kvalitet človečnosti: svobodo, odgovornosti za svoje početje in skupnostno življenje ter solidarnosti.
Ravno tu pa je prišlo v zadnjem desetletju z vstopom novih medijskih in informacijskih tehnologij ter potrošnje v naša življenja, do velikih sprememb. Nove medijske in informacijske tehnologije, vsiljeni načini potrošnje in preživljanja prostega časa nas zasipajo z navidezno neznanskimi »novimi možnostmi«, »izbirami«, »poželenji« in nas prepričujejo, kako služijo našim potrebam in željam. V resnici pa so okupirali naš vsakdanji svet in nam kradejo čas za socialnost in odnose. Vtis, da smo svobodni, je le iluzija, ki nas dela vse bolj odvisne od tržnih ponudnikov zadovoljitev želja, vse manj odgovorne za učinke potrošniškega vedenja in vse manj solidarne in skupnostno naravnane. Tu je na delu neznanska socialna in kulturna, pa tudi mentalna regresija, ki poraja zametke nove barbarizacije po vsem svetu. Srž te barbarizacije je egoistična drža do sveta, kjer vsak skrbi samo za sebe in svoje potrebe. Če se ne zavemo teh procesov, sami prispevamo k tej barbarizaciji, pa četudi samo s svojo pasivno držo. Zato se tej barbarizaciji lahko upremo samo s tem, da se vrnemo v skupnostne oblike življenja, da ostrimo občutljivost za ljudi okrog sebe, za sodelovanje in solidarnost v vsakdanjem življenju. Predvsem pa, da ne zapiramo oči pred bolečino in trpljenjem ljudi okrog nas.
Vsakdanji svet predstavlja območje človeškega življenja, ki se nam zdi neposredno dostopno našim posegom vanj, ki ga dobro razumemo in se lahko znajdemo v njem.
Človeku najbližja realnost je vsakdanji svet. Vsakdanji svet predstavlja območje človeškega življenja, ki se nam zdi neposredno dostopno našim posegom vanj, ki ga dobro razumemo in se lahko znajdemo v njem. Osnovna dejavnost ljudi v vsakdanjem svetu je socialna interakcija, to je medsebojno sodelovanje in komuniciranje. V vsakdanji socialni interakciji sovpada »tu in sedaj« vsakega posameznika s »tu in sedaj« partnerjev v interakciji. Pri tem je najpomembnejše, ali in koliko socialna interakcija prispeva k ohranjanju osnovnih kvalitet človečnosti: svobodo, odgovornosti za svoje početje in skupnostno življenje ter solidarnosti.
Ravno tu pa je prišlo v zadnjem desetletju z vstopom novih medijskih in informacijskih tehnologij ter potrošnje v naša življenja, do velikih sprememb. Nove medijske in informacijske tehnologije, vsiljeni načini potrošnje in preživljanja prostega časa nas zasipajo z navidezno neznanskimi »novimi možnostmi«, »izbirami«, »poželenji« in nas prepričujejo, kako služijo našim potrebam in željam. V resnici pa so okupirali naš vsakdanji svet in nam kradejo čas za socialnost in odnose. Vtis, da smo svobodni, je le iluzija, ki nas dela vse bolj odvisne od tržnih ponudnikov zadovoljitev želja, vse manj odgovorne za učinke potrošniškega vedenja in vse manj solidarne in skupnostno naravnane. Tu je na delu neznanska socialna in kulturna, pa tudi mentalna regresija, ki poraja zametke nove barbarizacije po vsem svetu. Srž te barbarizacije je egoistična drža do sveta, kjer vsak skrbi samo za sebe in svoje potrebe. Če se ne zavemo teh procesov, sami prispevamo k tej barbarizaciji, pa četudi samo s svojo pasivno držo. Zato se tej barbarizaciji lahko upremo samo s tem, da se vrnemo v skupnostne oblike življenja, da ostrimo občutljivost za ljudi okrog sebe, za sodelovanje in solidarnost v vsakdanjem življenju. Predvsem pa, da ne zapiramo oči pred bolečino in trpljenjem ljudi okrog nas.
