Storž

Angleščina je moja ljubezen

Ida Kordež še danes sanja o delu z učenci

Ida
foto: Prvi

Ido Kordež je sredi življenja, polnega radosti in načrtov, presenetila možganska kap. “Težko si predstavljamo, kako hitro se lahko to zgodi,” pravi. Zato je morala v dom, o čemer prej nikoli ni veliko razmišljala. Od prihoda mineva eno leto.

Ko mi je zdravnik povedal za diagnozo, je kar nisem hotela slišati. Iz bolnišnice so potem iskali mesto zame v kakšnem domu. Na mojo veliko srečo se je našlo mesto prav v tem Koroškem domu starostnikov v Slovenj Gradcu, saj sem že prej razmišljala o bivanju tukaj, če bi kdaj morala v dom. Imam enoposteljno sobo, družbo imam sicer rada, imam pa rada tudi samoto in mir. Z leti se človek vse težje prilagaja.

Gospa Ida ne more pozabiti prisrčnega sprejema in prav zato se je na življenje v domu hitro navadila.

Tukaj ima vsak stanovalec svojo ključno osebo, enega od zaposlenih, s katerim se redno druži, pogovarja in podobno. Moja ključna oseba je vodja tega doma, gospa Marjana Kamnik. Ideja ključnih oseb je zares lepa.

Z nostalgijo se spominja let, ki jih je preživela v razredu kot učiteljica angleščine.

Če se nečesa lotim, se lotim temeljito. Tako sem tudi prvič stopila v razred, bila sem mlada in nekateri so bili skeptični. Učenja angleščine sem se lotila nekoliko drugače, mize sem postavila v krog. Učenec mora v eni uri petkrat spregovoriti v tujem jeziku, zato sem svoje učence zelo motivirala za sodelovanje. Še danes včasih sanjam, kako bi otrokom razložila določeno snov. Mislim, da ni nič narobe, če je tuji jezik zdaj že v prvi triadi. Je pa treba prilagoditi učenje, da je zanimivo za najmlajše.

Ob prihodu v dom jo je seveda skrbelo, kako se bo prilagodila, ker pa je komunikativna, ni imela težav.

Včasih se sicer počutim tesnobno, razmišljam, kako bom zmogla, ker kljub 42 letom delovne dobe ne vem, ali si bom v prihodnje še lahko privoščila enoposteljno sobo v domu. Take stvari pa me kljub lepemu bivanju v domu občasno skrbijo.