Kultura – vir identitete

Florjan Lipuš kritičen do odnosa do slovenskega jezika, Vse ali nič Amine Majetić, prešerno med rojaki v Zagrebu in Porabju, skrb zbujajoče obujanje fašizma

Dela mladih rojakov iz Porabja
foto: Silva Eöry

Prešerno, pa tudi kritično, na Prešernov dan

Imeti svojo državo pomeni imeti oblast nad svojim jezikom, pravi koroški slovenski pisatelj Florjan Lipuš, ob slovenskem kulturnem prazniku odlikovan z državnim priznanjem – zlatim redom za zasluge. Njegov zahvalni govor, v katerem je opozoril na vlogo države pri skrbi in negi slovenskega jezika, lahko slišite v tokratni oddaji.

Gostimo Amino Majetić, pesnico mlajše generacije in glasbenico z avstrijske Koroške. Po končani osnovni šoli na Jesenicah, kjer se je rodila, je nadaljevala šolanje na Slovenski gimnaziji v Celovcu, kamor je prišla pred 12 leti.

»Ko smo se z družino preselili po nekakšni skupni odločitvi, sem bila še v najstniški letih in takrat kakšnih večjih pričakovanj nimaš, razen tega,  da se boriš s čisto novim jezikom, iščeš novo družbo, raziskuješ novo okolje, se poskušaš prilagoditi. In potem vrsto let pozneje ugotoviš, da se lahko nekje na tujem čutiš sprejetega, če predvsem sam delaš na tem.«         

Amina Majetić, ki se danes počuti koroška Slovenka, je že od dijaških let uspešno sodelovala na različnih literarnih natečajih in v zbirki Popki literature leta 2012 objavila svojo prvo pesniški zbirko z naslovom Vse ali nič. Letos pa bo pri Mohorjevi založbi izšla njena druga zbirka z naslovom Ko sanje ostanejo sanje. Več o možnostih literatov mlajše generacije in glasbi, s katero se je Amina Majetić ukvarjala še preden je začela pisati pesmi, v  oddaji.

Ustavimo se v Porabju in Zagrebu, kjer so ob kulturnem prazniku, tako kot drugod po zamejstvu, pripravili več prireditev.

Proslava, ki jo je v kulturni dvorani na Gornjem Seniku 7.2.2019 pripravila Državna slovenska samouprava, je bila v znamenju najmlajše generacije porabskih Slovencev. Učiteljica-asistentka Valentina Novak, ki je pripravila kulturni program, je prejela veliko čestitk. V proslavo je namreč vključila tudi starše in druge.

»To je pravi način, da se začnemo pogovarjati v različnih jezikih. Seveda o  kulturi najprej razmišljamo. Da bi koga izključili in razmišljali samo v slovenščini, bi jih malo sodelovalo v proslavi. To bi bilo škoda. Zdelo se mi je zelo pomembno, da vprašamo, kaj kultura je, vse. Vse učence, učitelje, ves kolektiv se je s tem ukvarjal cel mesec, k razmišljanju smo povabili tudi tiste, ki kreirajo jezikovno politiko v Porabju in mislim, da so zelo lepo povedali.«          

O tem, kaj je kultura, je razmišljala tudi slavnostna govornica Agota Kallay, vodja centra za manjšinsko šolstvo pri Zavodu za šolstvo Republike Madžarske, ki je spomnila na uspavanke, ki so jim jih pele babice, Župančičeve pesmi o Cicibanih, Skodelica kave, Martina Krpana in druga pomembna dela slovenske književnosti.

Na prireditvi v nedeljo, 10.2.2019, ki jo je v Slovenskem domu v Monoštru pripravila še Zveza Slovencev na Madžarskem, pa se je predstavila prekmurske etno skupina Edna. Slavnostni govornik, slavist in novinar Dušan Mukič, pa je poudaril, da je zanj slovenska kultura vse, kar je povezano z jezikom.

»Slovenska kultura je zame v prvi vrsti slovenski jezik, prvi jezik, ki sem ga spregovoril, jezik, ki sta mi ga predala mama in oče…. In čeprav izdelujemo papirnate cvetlice in plešemo v folklornih skupinah, mi kultura pomeni predvsem slovenski jezik. To so časopisi, ki jih izdajamo, je slovenskih radio v Monoštru, so Slovenski utrinki in  še več. So novele, ki se napišejo v slovenskem jeziku, so pesmi, so romani v slovenskem jeziku. Tu v Porabju pa je še posebej pomembno porabsko slovensko narečje.«      

Dan spomina na eksodus in oživljanje fašizma

10.2.2019 so 15. leto zapored v Italiji obeležili državni dan spomina na množično povojno izseljevanje Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije ter umrlih v kraških breznih. Dan spomina je sosednja država razglasila leta 2004 prav na dan, ko so v Parizu leta 1947 z mirovno pogodbo začrtali mejo med Italijo in Jugoslavijo in jo leta 1975 potrdili z Osimskimi sporazumi.

Že več dni prej so poskrbeli za različne dogodke, s katerimi javnosti in zlasti mladim predstavljajo preteklost, vendar na svoj način, enostransko, tako, kot koristi trenutni politiki. In pri italijanski razlagi tragičnih delov skupne zgodovine ob tej italijansko slovenski meji so ostali tudi vsi govorniki osrednje slovesnosti pred fojbo v Bazovici na Tržaškem Krasu: tržaški župan Dipiazza, predsednik evropskega parlamenta, Italijan, Tajani, notranji minister in podpredsednik italijanske vlade Salvini, dijaki, ki so jih na fojbo pripeljali iz vse države.

Eksodus in fojbe so bile tragični del skupne preteklosti, tako, kot 20 letni fašistični genocid nad Slovenci, so zapisali slovenski in italijanski zgodovinarji v skupnem poročilu, ki pa bolj ali manj ostaja le  zaprto v predalih. Italija še vedno vztraja pri svoji razlagi. Tržaška zgodovinarka Dunjo Nanut v pogovoru z Mirjam Muženič opozarja na prezrte zgodovinarje in zlorabo v politične namene.

»Mislim, da bi morali zgodovinarji še naprej raziskovati in bi morali imeti prvo besedo, politika pride kasneje oziroma bi morala biti obstranska, saj jih preveč rada uporablja v svoje namene. Teh vprašanj se loteva ob določenih prilikah, priložnostno, zganja velik halo, naslednjih dan se vse to utiša in pozabi.«

Dijaki slovenskih srednjih šol v Gorici pa so bili v noči na slovenski kulturni praznik tarča  krajevnih nestrpnežev. Na zidu pred šolskim centrom se je pojavilo šest velikih plakatov s fotografijami in gesli študentske organizacije, ki je del skrajno desničarskega gibanja Casa Pound. V številnih odzivih po vsem mestu so prevladovale obsodbe. Goriški dijaki so strnili vrste, pripravili protest, v katerem so se jim pridružili učitelji in  nekateri predstavniki organizacij slovenske narodne skupnosti. Glasno so odmevale himna, Samo milijon nas še živi, Slovenskega naroda sin in druge. Senatorka Tatjana Rojc je zaradi dogajanja zaskrbljena:

»Klima se zelo spreminja. Tudi sama sem tarča grobih napadov, psovk, ki jih nisem slišala desetletja. Zato mislim, da moramo stati ob strani našim dijakom, ki so pogumno obsodili to, kar se jim dogaja, in seveda tudi sami bit posebej budni v tem trenutku, ker se bojim, da se ponavlja to, kar se je dogajalo že v 20 letih (prejšnjega stoletja).«

 Prisluhnite oddaji!