Zakaj je 1. januar psihološki mejnik in kako lahko novoletne zaobljube postanejo dolgoročno zastavljeni cilji ter ne le želja z dvotedenskim rokom trajanja?
Novoletne zaobljube segajo daleč v zgodovino. Stari Babilonci so ob prehodu v nove časovne cikle obljubljali bogovom, da bodo poplačali dolgove. Novo leto so z obljubami bogu Janusu začeli Rimljani. V srednjem veku pa so vitezi ob koncu leta izrekli »pavovo« prisego, s katero so potrdili predanosti prestolu. Danes se predanost kaže predvsem v obliki januarskega novega članstva v bližnjem fitnes centru.
Torej, ključno vprašanje je, kaj storiti in kako pravilno pristopiti, da statistiko uspešnosti novoletnih zaobljub izboljšamo? Psihologinja Eva Kovač poudarja predvsem konkretno in jasno opredeljene cilje.
“Najprej se je treba vprašati, zakaj smo si novoletno zaobljubo sploh postavili. Potem pa je ta motivacijski efekt treba spraviti v akcijo. To naredimo tako, da si cilje zapišemo, čim bolj konkretiziramo in določimo pot – torej, postavimo si kratkoročne in dolgoročne cilje. Določiti pa je treba tudi mejnike, kdaj in kako bomo preverjali ali smo na pravi poti ali ne.”
V zanosu prednovoletne motivacije pa si ljudje lahko postavimo tudi preveč zaobljub. Pri postavljanju ciljev in motiviranju se v psihologiji svetuje tri. Da se na njih tudi osredotočimo in ko jih dosežemo, si lahko postavimo nove.
Najbolj pogosta novoletna zaobljuba (v skoraj 40 odstotkih) je sicer tista, da se bo treba več gibati, šele potem je prenehanje s kajenjem ali pa bolj varčevati. Se pa med zaobljubami znajdejo tudi takšne na katere bi lahko rekli, da nimamo vpliva, kot denimo »zaljubiti se«.
