Menjave

Leto 2019 prinaša zamenjave na mestih predsednikov dveh krovnih slovenskih zamejskih organizacij, porabske Slovence čakajo volitve v organe manjšinske samouprave

Marjan Sturm, predsednik Zveze slovenskih organizacij
foto: ZSO.at

‘Novice so moj waterloo!’

Konec februarja se po dobrih 26 letih z mesta predsednika Zveze slovenskih organizacij poslavlja Marjan Sturm. Kako zgodovinar in v manjšinski politiki dejaven koroški Slovenec ocenjuje svoje delo? Kako je z dialogom med slovensko narodno skupnostjo in nemško govorečo večino ter znotraj same manjšine?

Odločitev za odhod ni novost, pravi, saj je že nekaj let opozarjal odbore, da prihaja v leta, primerna za upokojitev. Tako so se odločili, da na občnem zboru februarja letos izvolijo novo vodstvo, Marjan Sturm pa ne bo več kandidiral za predsednika zveze.

Kaj je bilo pri njegovem delu v več kot 26 letih najtežje?

»Najtežje je bilo iz Zveze slovenskih organizacij, ki je imela imidž, da je režimska in titokomunistična ekspozitura na Koroškem, narediti civilno družbeno organizacijo, ki je pluralistična, odprta, deluje v Avstriji in zagovarja sodelovanje z Republiko Slovenijo. Prenos te politike ni bil enostaven, ker je po eni strani privedlo do očitkov o izdajstvu in tako naprej. Mislim pa, da se je na koncu izkazalo za pravilno.«     

Med svojimi zaslugami Marjan Sturm omenja tudi bolj realističen,  trezen pogled na člen 7 ti. Avstrijske državne pogodbe. Pomemben pa je tudi dialog z nasprotniki, s Heimatdienstom, ki ga je začel.

»Te izkušnje si mi zelo drage in pomembne, saj se je izkazalo, da lahko le pogovor nekaj prinese, razširi pogled, dimenzije in mislim, da je to, kar smo dosegli v konsenzni skupini, da je Koroški Heimatdienst svoje stališče spremenil, je strpna organizacija, ki ne nasprotuje več manjšini. Mislim, da je to velik dosežek, ki ima nekaj opraviti tudi z menoj.«

Največje razočaranje v več kot četrt stoletja dela na vrhu Zveze slovenskih organizacij pa je za Marjana Sturma vloga Slovenije pri reševanju težav tednika Novice.

»Nikoli nisem mislil, da bo slovenska tiskana beseda na udaru zaradi Slovenije. To je eno največjih razočaranj, ki sem jih doživel kot predsednik ZSO, da je dejansko iz Slovenije prišla pobuda za ukinjanje tiskane slovenske besede z znatnim zmanjšanjem finančne podpore. To je zame velika travma.«

Ker se poslavlja z mesta predsednika ZSO, se bodo morali z reševanjem težav Novic ukvarjati drugi, pravi naš sogovornik, zadovoljen z doseženim.

»Moja bilanca je, da sem, mislim, nekaj prispeval k spreminjanju klime v deželi, da sem  nekaj prispeval k razrešitvi vprašanja topografije, da sem nekaj prispeval k vzdušju in sodelovanju v tem prostoru. Novice pa so tista negativna točka, kjer nisem uspel. To pa je moj waterloo.«

‘Ženska sem, manjšinka sem, Slovenka sem!’

Zveza slovenskih društev na Hrvaškem je maja lani po več kot dveh desetletjih dobila novo vodstvo, predsednica je postala dr. Barbara Riman, njena namestnica pa dr. Jasmina Dlačić, obe iz mlajše generacije društva Bazovica z Reke, že dolgo aktivni in tudi v njegovem upravnem odboru.

Dr. Barbara Riman, pobudnica več uspešnih predlogov za uveljavitev slovenščine na Reki in širše, je predavateljica in vodja reške enote Inštituta za narodnostna vprašanja. Več kot desetletje je vpeta v dejavnost slovenske skupnosti, tudi strokovno, v zadnjem času  pa je osredotočena predvsem na migracije Slovenk.

Kot predsednica Zveze slovenskih društev je v pogovoru z Marjano Mirković med drugim spregovorila o vtisih prvih mesecev in o tem, kako se je tudi kot ženska znašla v vodilni vlogi krovne organizacije.

Barbara Riman priznava, da je vodenje krovne organizacije veliko bolj zahtevno, kot si je predstavljala.

»Ko gre za Slovence na Hrvaškem, imam trenutno občutek, da so vrzeli vsepovsod. Nekatere težave se vlečejo že od leta 1991 in nekatere se ne bodo verjetno nikoli rešile. Morali se bomo naučiti živeti z njimi. Slovenija namreč v določenih trenutkih nima veliko posluha.«

Sogovornico veselijo izjave pristojnega ministra Petra Česnika, da Slovenci na Balkanu nisi ne izseljenci ne zamejci. To namreč čuti tudi sama. Območje avtohtone slovenske poselitve na Hrvaškem veliko teže določiti kot v Avstriji ali Italiji, pravi, saj so imeli narodi stoletja skupno zgodovino, skupne politične dejavnike in imajo tudi skupno prihodnost.

Slovenci na Hrvaškem bi se radi predvsem gospodarsko okrepili, saj je na tem področju veliko možnosti za sodelovanje s Slovenijo. Zaradi same demografske strukture, starejše populacije, ki ohranja slovenstvo na Hrvaškem, morajo pritegniti mlade. Kako, pa je veliko vprašanje, priznava. Ena od možnosti in priložnosti je učenje slovenskega jezika na hrvaških šolah.

»Dopolnilni pouk v slovenskih društvih je zelo pomemben, toda slovensko kulturo bi morali bolj približati tudi večinskemu prebivalstvu. Slovenska društva bi se lahko bolj odprla.«

Eden od izzivov je tudi seznanitev pripadnikov slovenske skupnosti z njihovimi pravicami, pravi Barbara Riman.

»Najmlajše slovensko prebivalstvo trenutno živi v Medžimurski in Krapinski županiji, kjer pa ni nobenega slovenskega društva. Ali ni interesa, ali pa ti Slovenci, ki živijo tam, ne vedo, kaj vse lahko naredijo.«

Kako pa se je Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, pripadnica mlajše generacije, znašla v družbi starejših?

»Izviram iz društva, kjer so starejši člani vedno dali in dajejo možnosti mladim, da predstavijo, kaj si mislijo in nikoli ni bilo težav zaradi starosti. Ob prevzemu funkcije sem bila prepričana, da leta ne bodo ovira, Moram pa priznati, da zdaj včasih to občutim.«

Vodja reške podružnice Inštituta za narodnostna vprašanja je prevzela vodenje zveze tudi zaradi svojih raziskovalnih izkušenj, ki jih ima na manjšinskem področju, pa tudi zato, da bi skušala ne le v društva, temveč tudi v manjšinske svete, pripeljati več mladih rojakov. In rojakinj.

Ženske migracije so namreč še ena od njenih raziskovalnih tem. Pri svojem delu se je namreč srečala, pojasnjuje, s številnimi ženskami, ki so se preselile na Hrvaško in ki so pogosto omenjale diskriminacijo, težave z birokracijo.

»Mogoče me zanima tudi zato, ker sem sama ženska in ker sem se večkrat pogovarjala z mamo, Slovenko, o svoji stari mami, ki se je preselila na Hrvaško.«

Slovenke na Hrvaškem so v večini. Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva iz leta 2011 je bilo med 10517 Slovenci kar 7171 žensk, poudarja dr. Barbara Riman, prepričana, da so prav ženske tiste, ki ohranjajo in porivajo naprej slovenstvo na Hrvaškem.

Sodobne raziskave tudi kažejo, da so imele Slovenke pomembno vlogo v ekonomskih migracijah že po 1. svetovni vojni, ko so bile edine skrbnice v družinah, ki so zapustile Slovenijo.  Gre za pomembno, do sedaj slabo raziskano tematiko, pravi sogovornica, ki bi rada raziskovala življenje in vlogo Slovenk na območju nekdanje Jugoslavije. S projektom se je prijavila na razpis Agencije za raziskovalno dejavnost in zdaj čaka na morebitno podporo.

Kako pa se je Barbara Riman kot ženska znašla na mestu vodje Zveze?

»Mnenja so različna. Nekateri podpirajo mojo odločnost in vztrajnost, drugim mogoče to ni všeč. Smo pač različni. Pomembno pa je, da se iskreno in odprto pogovarjamo, da rešujemo težave in ohranimo enotnost slovenske skupnosti.«

Sicer pa biti ženska na Hrvaškem, še posebej na vodilnih položajih, ni lahko, dodaja.

»Svojim študentom povem, da je danes na Hrvaškem, pa tudi v Sloveniji, čeprav ne toliko, zelo dobro biti beli moški, ki je poročen, je rimokatolik in ima otroke. Tako je vsekakor na Hrvaškem, kjer se zaradi svoje drugačnosti ne počutim dobro. Ženska sem, manjšinka sem, vsi okrog mene vedo, da sem Slovenka, in včasih imam občutek, da se to odraža tudi na mojih otrocih.«

Daljši pogovor z dr. Barbaro Riman lahko slišite v tokratni oddaji!

dr. Barbara Riman

foto: osebni arhiv

Kakšni izzivi čakajo porabske Slovence?

Konec minulega leta so v Budimpešti podelili državna priznanja »Za narodnosti«. Med 14 dobitniki je bil tudi predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš. Visoko priznanje mu, kot je povedal Silvi Eöry, veliko pomeni.

»Menim, da je to tudi priznanje organizaciji, ki jo vodim že 6 mandat, pa tudi za vse moje sodelavce in našo širšo skupnost. To ni samo priznanje zame, ampak tudi za delovanje celotne slovenske skupnosti na Madžarskem in še posebej v Porabju.«

Lansko leto je bilo poleg načrtovanih kulturnih in drugih projektov predvsem v znamenju priprave sicer nenačrtovanega Razvojnega programa slovenskega Porabja, o katerem bo madžarska vlada verjetno odločala še ta mesec. Kot pojasnjuje Martin Ropoš so optimistični, saj gre za večletni projekt, ki naj bi trajal od najmanj 3 do celo 5 let.

»Nekaj denarja, za manjše projekte tega programa, naj bi dobili že letos, glavne investicije, cestna infrastruktura, kanalizacija, ipd, pa naj bi se začele 2020.«

Predsednik Državne slovenske samouprave upa, da se bo že spomladi sestala za porabske Slovence zelo pomembna mešana slovensko madžarska komisija, ki se lani zaradi menjave vlade ni sestala.

Pomemben izziv ostaja izboljšanje pouka slovenščine na dvojezičnih šolah, ki pa ni odvisno samo od denarja.

»Tu moramo tudi sami vložiti veliko napora in tu nas čaka še veliko dela.«

So pa na nekaterih drugih področjih odvisni od zakonodajalca, tudi pri vidni dvojezičnosti in dvojezičnih dokumentih. Tega sami ne morejo rešiti, pravi Martin Ropoš in kot primer daje zahteve za slovenskega poslanca v madžarskem parlamentu.

»10 let smo na sejah mešane komisije zahtevali svojega poslanca, na koncu so spremenili volilni zakon in od 13 narodnosti ima zdaj ena svojega poslanca, ostali pa imamo svoje zagovornike v madžarskem parlamentu.«

Jeseni bodo na Madžarskem potekale lokalne volitve, na katerih bodo porabski Slovenci volili tudi svoje manjšinske samouprave na lokalni in državni ravni.

»Nanje se moramo pravočasno pripraviti. Poiskati moramo nove člane, tako na lokalni ravni kot za državno samoupravo. Da tako pokažemo, da so to resne, dejavne organizacije, ki imajo odgovorne člane.«  

Martin Ropoš in Erika Köles Kiss

foto: Silva Eöry

Več v tokratni oddaji, v kateri lahko slišite tudi razmišljanja mlajših rojakov s Tržaškega, Lucije Tavčar in Evgena Bana, o odnosu do Slovenije in obratno, ki sta jih zaupala Mirjam Muženič.

Prisluhnite!