Sledi časa

Celjski grofje

120 let družinske sage

celjski
Stari grad – tu se je začela pot grofov Celjskih leta 1341, ko je družina revnih plemičev Žovneških dobila grofovskih naziv in podedovala posesti izumrle plemiške družine Vovbrških. Zadnji Žovneški gospod in prvi Celjski grof je bil Urlik I.
foto: Jurij Popov

Verjetno je res tako, da je na svetu več vprašanj, kot je dokončnih odgovorov nanje. Zlasti, ko gre za vprašanja, ki imajo odgovore daleč v zgodovini. Poglabljanje v sago družine grofov Celjskih je izlet v obdobje dobre pol tisočletja nazaj. Predlani je minilo 560 let od njenega izumrtja, in sicer po 115-ih letih obstoja, ki se je začel z nepričakovanim vznikom, naglim najprej gospodarskim potem pa tudi političnim vzponom in hitrim izumrtjem, ki je posledica tragičnega naključja in bolj ali manj pričakovane zarote, predvsem pa boja za vpliv, za oblast na čim širšem ozemlju Srednje Evrope.

Saga grofov Celjskih je zgodba ene izmed najbolj vplivnih družin v srednjeveški srednji Evropi, ki je imela podobne ambicije, kot na primer Habsburgi, pa najvišje ogrsko plemstvo Hunyadiji in še drugi. Nagli vzpon, bogatenje in širjenje vpliva, prevzemanje najpomembnejših državnih služb, vse to je pot, ki je tlakovana tako s prijatelji kot sovražniki, z iskrenimi in preračunljivimi zavezniki, z vdanimi sledilci in izdajalci ter zarotniki. Zato je saga grofov Celjskih, ki je trajala 115 let do uboja zadnjega izmed njih grofa Urlika II. in potem še pet let zaznamovanih s bojem za dediščino družine, ki je po tragičnem naključju ostala brez naslednikov, tipična zgodba tega obdobja zgodovine.

Da bi uveljavila in utrdila svoj vpliv je uporabljala vsa sredstva, ki so bila takrat znana in običajna, zlasti tako imenovane interesne ali politično motivirane poroke, torej oblikovanje zanesljivih fevdalnih družinskih vezi ter na drugi strani dedne pogodbe, ki so urejale vprašanja dedovanja po smrti zadnjega moškega potomca kakšne plemiške družine. Ženske takrat niso bile moškim enakopravni dediči. Obstoj teh pogodb postavlja pod vprašanj, koliko plemiških družin je ostalo brez zadnjega dediča po naravni koliko pa po nenaravni poti, kot se je to zgodilo grofom Celjskim z ubojem zadnjega izmed njih grofa Ulrika II. leta 1456 v Boegradu.

Jurij Popov se je pri pripravi Sledi časa o 120 letih sage grofov Celjskih med drugim vprašal, ali so dobre pol tisočletja pozneje znane vse podrobnosti vzpona, obstoja in padca te družine, ki je bila gotovo ena izmed najvplivnejših družin 15. stoletja in je dočakala svoj konec v obdobju največjega vzpona, vendar ob neuresničenem končnem cilju, oblikovanju lastne dežele. Odgovor je, da ne, saj gre za družino z eno izmed najbolj dramatičnih usod svojega časa, za družino, ki je imela družinske, politične in ozemeljske vezi na eni strani z Ogrsko, Avstrijo, Češko in Nemčijo na drugi pa s Srbijo, Hrvaško in Bosno. Zato je tudi arhivsko gradivo raztreseno po naslednicah teh dežel in še ne predelano v celoti.