V zavetju Lune

Čas ob koncu leta je že od nekdaj v vseh kulturah poln posebnih običajev, navad, celo obredov.

foto: Jurij Popov

»Sé spunéš kȃku jé blu anbuöt pö starém?« To je eden prvih stavkov v knjigi Borisa Čoka V siju mesečine, knjige, ki ustno izročilo Lokve, Prelož in bližnje okolice Divaškega krasa, spreminja v pisno in nam približa predkrščansko kulturo vezano na tako imenovano staroversko tradicijo. Tako imenovano zato, ker iskanje najprimernejšega izraza za predkrščansko kulturo še traja. Pokojni televizijski novinar Jadran Sterle in posoški zbiralec predkrščanskih pričevanj Pavle Medvešček – Klančar sta utemeljila izraz staroverstvo, nekateri preučevalci te kulture uporabljajo raje izraz naravoverstvo, Boris Čok pa rad uporablja tudi izraz »starovedstvo«. Težava glede pravega poimenovanja izhaja iz dejstva, da gre tako za življenjski slog kot za vero, oboje združeno v eno.

Čas ob koncu leta je že od nekdaj v vseh kulturah poln posebnih običajev, navad, celo obredov. Kako je to v krščanstvu, bolj ali manj vemo, verjamemo, da ljudje vedo tudi prav tako vse o veselih decembrih v njihovi neokapitalistični podobi, ki nosi močan, za mnoge premočan komercialni etos. Kako pa je bilo to v obdobju, ki se ga drži tudi dokaj grd in do neke mere tudi podcenjevalni izraz poganstvo? Tega izraza ne bomo uporabljali, govorili bomo o predkrščanskem kulturnem vzorcu, pravzaprav se bomo pogovarjali s tistimi, ki vedo, kako je bilo po starem. Gosta Nedeljske reportaže bosta Boris Čok, domačin iz Lokve, ki zase pravi, da je ljubiteljski raziskovalec predkrščanske dobe, in Pavel Medveške – Klančar, ki je v Posočju dobre štiri desetletja zbiral pričevanja starovercev in jih objavil v knjigi z naslovom Iz nevidne strani neba. Posebnih novoletnih običajev niso poznali, saj so se tako Kraševci kot prebivalci Posočja ravnali po luni. Luna je bila zanje vodilo za življenje v naravnih ciklusih. V Posočju je bila vrhovno božanstvo Nikrmana, božanstvo na nebu, ki ni imelo stalne oblike. Konec leta je zanje pomenilo tisto, kar je pomenilo za naravo, konec letnega obdobja in priprava na novo pomlad, novo rodno obdobje. Bil je to čas domačih opravil, pravljic in predvsem druženja. Podobno je bilo tudi na krasu, kjer pa so imeli več božanstev. Med običaje, ki sodijo v obdobje konca leta lahko štejemo običaj imenovan sveti ogenj – čok (č’uopa).

Zakaj tako in kakšen je bil življenjski slog starovercev ter kako se je prepletal z naravoverstvom pa več v Nedeljski  reportaži Jurija Popova. Vabljeni k poslušanju.