Na današnji dan pred 190-imi leti se je v Lešah v Rožu rodil urednik, šolnik in jezikoslovec ANTON JANEŽIČ. Slavistiko in germanistiko je študiral na Dunaju, nato pa je poučeval na celovški realki in gimnaziji. Njegovo najpomembnejše delo je učbenik “Slovenska slovnica” s pregledom slovstva. To prvo tovrstno slovensko delo za šolsko rabo je doživelo kar deset izdaj. Izdajal in urejal je tudi revije Slovenska bčela, Glasnik slovenskega slovstva in Besednik, kot preroditelj in slovstveni vzgojitelj pa je deloval v Mohorjevi družbi. Bil je njen tajnik od ustanovitve leta 1868. Anton Janežič je zbiral okoli sebe mlade nadarjene pisatelje – med njimi so bili Fran Levstik, Josip Jurčič, Janez Mencinger in Josip Stritar – ki bi se brez njegove pomoči težje in počasneje uveljavljali.
—–
Eden prvih skladateljev, ki so slovensko glasbeno ustvarjalnost dvignili na evropsko raven, je bil ANTON LAJOVIC. Rodil se je na današnji dan pred 140-imi leti na Vačah pri Litiji. Njegov opus sicer ni obsežen, zato pa je v našo glasbeno umetnost vpeljal nekatere nove melodične in ritmične prvine, ki so jih v Evropi uporabljali že desetletja, pri naših skladateljih pa še niso našle odmeva. Po njegovi zaslugi je dobila prej nemška Filharmonična družba v Ljubljani slovensko ime. Anton Lajovic se je zavzemal tudi za slovenske sporede v operi in na drugih prireditvah.
—–
Avstrijski časopis Neue Freie Presse se je na današnji dan leta 1884 razpisal o imenitnosti Prvega avstrijskega damskega vokalnega kvarteta. Poleg Fride Perner so ga sestavljale še sestre Fani, Amalija in Marija Čampa, hčere graškega dvornega svetnika Alojzija Čampe (po rodu iz Celja) in njegove soproge Žanetke Ipavec iz Svetega Jurija ob Južni železnici. Dekleta so bile nečakinje treh slovenskih skladateljev Ipavcev – Alojza, Benjamina in Gustava – ter hkrati še sestrične četrtega, Josipa Ípavca. Pevke so se občinstvu prvič predstavile v veliki dvorani dunajskega Musikfereina. Več kot 2500 poslušalcev je bilo navdušenih nad čisto intonacijo, virtuoznostjo izvedbe in prirojeno muzikalnostjo pevk.
Po uspešnem krstu so prekrižarile Evropo od Portugalske in Španije do Rusije, nastopale pa so tudi na württenberškem, badenskem in saškem dvoru. Ruskega carja je še posebej očarala Gústavova pesem “Oblačku”, ki so mu jo morale pevke ponoviti. Sicer pa je časopisje poročalo, da so s svojim ubranim petjem povsod očarale občinstvo, nad njimi pa so se navdušili tudi mnogi najodličnejši muziki tistega časa. Pojoče dame so prepevale tudi slovenske pesmi in veliko storile za mednarodno promocijo svojih stricev Benjamina in Gustava Ípavca; zlasti Benjamin je za “Prvi avstrijski damski kvartet” prirejal tudi skladbe.
—–
Opernega režiserja in scenografa, pisatelja in publicista EMILA FRELIHA je gledališka umetnost pritegnila že v rani mladosti. Konec 30-ih let prejšnjega stoletja je študiral na oddelku za odrsko umetnost Državnega konservatorija v Ljubljani, izpopolnjeval pa se je v dunajski Državni operi in v Salzburgu. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v Gonarsu v Italiji, leta 1943 pa se je vrnil v ljubljansko Opero, v njej do osvoboditve režiral več oper, nato pa je v Pragi študiral še filmsko režijo.
Od leta 1948 je bil umetniški vodja, režiser in dramaturg v gledališčih na Ptuju in v Kopru, režiser v Novem Sadu, nato pa do leta 1972 režiser v Mariboru, kjer je na oder postavil približno 30 oper. Med drugim je gostoval po Jugoslaviji in v Argentini, leta 1969 pa je v ljubljanski Operi pripravil krstno izvedbo “Oceana” Danila Švare. Emil Frelih je objavil tudi več strokovnih knjig, potopisov ter mladinskih, dramskih in leposlovnih del. Rodil se je na današnji dan leta 1912 v Ljubljani.
