Svetlana Makarovič: “Umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju.”

Pogovor z umetnico ob njenem 80. rojstnem dnevu

Svetlana Makarovič
foto: Bobo

Pesnica, pisateljica, šansonjerka, igralka, ki se ne boji naravnost povedati, kar misli … V svojem ustvarjanju povezuje ljudsko izročilo in lastno, izrazito neposredno poetiko, besedo pa daje nemočnim in preslišanim. V še kako resnični igri teme proti luči vedno trdno stoji na strani svetlobe. Obiskali smo jo v Trnovem, kjer na vratih njene sobe v Centru starejših ni ploščice z imenom. Namesto nje vas pozdravi ilustrirani par mačjih oči.

Kar nekaj dni bi verjetno potrebovali, če bi želeli v celoti prebrati, preposlušati in tudi sicer zaobjeti celotni ustvarjalni opus Svetlane Makarovič. Njene prve pesmi so začele izhajati leta 1957, vse do upokojitve leta 1997 pa je ustvarila številne klasike mladinske in odrasle literature. Obenem je ustvarjala tudi kot igralka in šansonjerka, napisala je marsikatero besedilo za popevke in narodnozabavne ansamble, njeno umetniško ustvarjanje pa je bilo nenehno prepleteno s kritičnostjo do aktualne politike in družbenih krivic.

Najrazličnejše aspekte Svetlanine ustvarjalnosti že vse od začetkov njenega ustvarjanja prežema ena in ista rdeča nit: opozarjanje na krivice in boj proti zlu, kot razume tudi simbol rdeče zvezde, ki ga v zadnjih letih, vpletenega v šansonjersko predstavo, promovira po slovenskih odrih:

»Ja, to je dosti pomembno, ta simbol rdeče zvezde, ki ga je treba očistiti vse navlake … Ta simbol je bil – in je – neštetokrat zlorabljen. In ta simbol rdeče zvezde – to je prastari apotropejski simbol dobrega. To je zaščita proti zlu. To je v nekem smislu, kot se reče, »Widerspruch«, to je zagovor proti uroku.«

Posebno naklonjenost Svetlana izkazuje slovenski ljudski pesmi, vendar je ne romantizira – ravno nasprotno: z uporabo ljudske motivike v svoji lastni poeziji dokazuje, da se ljudje skozi stoletja nismo kaj dosti spremenili. In se tudi ne bomo, če ne bomo poznali svoje preteklosti:

»Ljudska glasba – seveda to ni oberkreinersko nabijanje. Ljudska glasba je shranjena v muzeju, na žalost, kakor v ljudski pesmi. In predvsem ljudske balade. In kriminal je to, da se v šolah ne učijo otroci recitirati ljudskih balad. Da nihče ne ve, kakšna je ljudska balada Galjot, Gospod Baroda, balada o Desetnici. To so čudovite pesmi … ampak če pa v šolah tega ne znajo približati, pa nič. Saj to, da ne poznamo svoje umetnosti – draguljev ljudske umetnosti – to je tisto, kar bo pokopalo slovenski narod.«

Sama se je z ljudskimi pesmimi začela srečevati že kot otrok:

»Moj oče je bil kratkomalo zaljubljen v ljudsko pesništvo in včasih sva tudi skupaj prepevala kakšno staro pesem. In tudi moja nona je rada pela kakšno ljudsko pesem in sva peli skupaj, tako da od otroštva naprej je to v meni. Kasneje, ko sem pa srečala še Gregorja Strnišo, ki je bil ravno tako zaljubljen v ljudske balade, v ljudsko pesem, naju je pa tudi to na nek način združilo. Seveda, združila naju je najprej ljubezen na prvi pogled. Tako se je začelo. To je bilo kot strela z jasnega. Potem pa sva iskala tudi en drugega, recimo ko sva skupaj pisala dramo Samorog … To je bilo pravzaprav najlepše obdobje mojega življenja.«

Z Gregorjem Strnišo ju je povezoval tudi kritični pogled na svet:

»Včasih, ko se spominjam najinih skupnih časov, pa si mislim: kaj bi rekel Gregor danes, tukaj in zdaj? Kako bi se prijel za glavo! In kako bi on zdaj preklel to državo, tako kot je preklinjal prejšnjo državo. In isto se je zgodilo meni: jaz sem preklinjala prejšnjo državo, ampak tudi to državo preklinjam, odkrito povem!«

Na vprašanje, če so imeli pesniki nekoč več besede v politiki, odgovarja:

»V Jugoslaviji prav gotovo ne. Zdaj pa tudi ne. Kajti umetnost je vsakemu režimu kamenček v čevlju. Vsakemu. Razen tistemu, ki je zares demokratičen. Ta pa ni bil niti v Jugoslaviji niti sedaj v Sloveniji ni demokratičen. Če bi bil demokratičen, ne bi bilo okrog Slovenije te preklete morilske kretenske rezilne žice, ki je zločin.«

Skozi pesmi in pravljice je otrokom želela podati vrednote spoštovanja in sprejemanja drugih. Pri tem je svet, ki ga razkrivajo njene pravljice, nekoliko bolj rožnat od tistega iz njene poezije za odrasle:

»Pravljica zahteva, da dobro vendarle kolikor toliko zmaga. Seveda ne v baladnih pravljicah, no. Ampak v teh klasičnih pravljicah, ki jih pišem, pa dobro zmaga. Ampak v vsaki pravljici se čuti ena majčkena, majčkena solza. Tudi v Sapramiški.«

Svetlana Makarovič je s svojo umetniško in družbeno držo v vseh letih svojega delovanja izzvala marsikatero provokacijo – vendar bi, tudi če se z njenimi pogledi ne strinjate, težko zanikali vrednost in veljavnost njenih naslednjih besed:

»Mislim, da ima nekako vsak v sebi vgrajeno v podzavesti neko moralno tehtnico. Mislim, da to nekako vendarle v genih imamo. Eno občutje, kaj je prav in kaj ne. In tisto, kar je pravzaprav v tem imperativu: ne stori tega drugemu, česar ne želiš, da drugi storijo tebi.«