Poklon Cankarju tudi v Zagrebu, spomin in opomin na partizanski boj na avstrijskem Koroškem, s slovenskimi izseljenci iz Benečije, prostocarinska cona v Trstu, adventno srečanje v Porabju

Rojaki v sosednjih državah so se z različnimi prireditvami poklonili Ivanu Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. V Trstu so med drugim pripravili pohod po mestu, s katerim je bil veliki literat tesno povezan. Znana je njegova misel, da je Ljubljana srce Slovenije, Trst pa so njena pljuč. Ali kot je na pohodu po Cankarjevem Trstu spomnil profesor Miran Košuta:

»Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce.«

Tudi v Zagrebu so se velikega literata spomnili s Cankarjevimi dnevi, projektom Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, ki se mu je pridružilo tudi slovensko veleposlaništvo na Hrvaškem in Slovenski dom. Kot je Tanji Borčić Bernard pojasnil svetovalec na slovenskem veleposlaništvu Matjaž Marko, so predstaviti Cankarja na drugačen način.

»Tako smo v Slovenskem domu začeli s koncertom šansonov Bora Seuška, ki je uglasbil Cankarjeve črtice in mislim, da je bilo to med publiko dobro sprejeto.«

Bor Seušek pa kot enega izmed glavnih namenov projekta izpostavlja tudi spodbujanje k branju in odkrivanju Cankarjevih del.

»Pisana beseda izvira iz govorjene in prav bi bilo, da tudi  pripelje, da ne bi bila samo stvar neke tihe intime, ampak  da bi se čim vel izražalo, povedalo, mogoče glasno bralo. Opažam, da tudi otroci, šolarji ne berejo več tako dobro,  kot je mogoče brala naša generacija.«    

Glasbeno literarnemu večeru je sledila projekcija igrano-dokumentarnega filma Cankar, režiserja Amirja Muratovića, ki spremlja življenjsko pot tega slovenskega pisatelja in je v Prešernovo dvorano Slovenskega doma v Zagrebu pa je privabil tako mlade kot starejše.

V zaznamovanje Cankarjevega leta so se vključili tudi študenti slovenistike na vseh univerzah po svetu, tako tudi v Zagrebu, ki so  Cankarja prevedli v 21 jezikov, prevode pa objavili v kar 540 strani debeli antologiji izbranih del. V Zagrebu sicer slovenščino študira 85 študentov, projektu pa se je pridružilo 7 študentk. Ena izmed njih je bila tudi Iva Balija.

»Bila je kar prijetna izkušnja, vendar tudi zahtevna, zaradi kompleksnosti Cankarjevega literarnega izročila.«

Ob predstavitvi prevodov je bila v zagrebški knjižnici Bogdana Ogrizovića postavljena tudi razstava študentov katedre za informacijsko in grafično tehnologijo z Naravoslovno tehnične fakultete v Ljubljani z naslovom Cankar, je jezi se. Ti so v petih mesecih izdelali namizne družabne igre, skozi katere uporabniki spoznavajo Ivana in Izidorja Cankarja.

V zagrebškem Slovenskem domu so v Cankarjeve dneve vključili branje slovenskih pravljic in miklavževanje za otroke. Cankarjeve črtice je brala slovenska veleposlanica na Hrvaškem Smiljana Knez. Nov projekt Slovenskega doma pa je Živa poezija, namenjen predstavljanju pesnikov iz Hrvaške in Slovenije.

Zagreb od nekdaj tesno povezan s Cankarjem, navsezadnje v glavnem hrvaškem mestu, v Cankarjevi ulici, že 61 let stoji Osnovna šola Ivana Cankarja, opozarja Zdenko Jurinić. Ravnateljica Silvana Svetličić pa pojasnjuje, da šola vsako leto zaznamuje dan rojstva tega slovenskega pisatelja, povezani so z vsemi osnovnimi šolami Ivana Cankarja v Sloveniji, pogosto pa tja tudi odpotujejo. Pred dvema letoma so v šoli pripravili poseben projekt Branje ne pozna meja, v katerem so se naučili še več o Ivanu Cankarju, pravi učenka Paula Perok.

»Ker sem v šoli, poimenovani po Cankarju, sem se že  pri pouku veliko naučila o njem, še več pa pri pripravi projekta.«

Več o Cankarjevih dnevih v Zagrebu, ki trajajo do 13.12.2018, lahko slišite v prve delu tokratne oddaje.

Ohranjanje spomina na partizanski boj

Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora je pred kratkim praznovala 70-letnico delovanja. Ob tem so pri založbi Drava izdali dvojezični vodnik Otoki spomina/Gedenkinseln –  partizanska spominska obeležja na Južnem Koroškem, ki jih je uredil tajnik Zveze Andrej Mohar.

»Dejansko je bil ustanovitveni občni zbor Zveze celo pred 71 leti, pa so britanske oblasti že takoj  po ustanovitvi zaprle tedaj izvoljenega prvega predsednika Karla Prušnika Gašparja zaradi neke vrste, po tedanji dikciji, sovražnega govora, ki je tudi danes poznamo v nekih drugih kontekstih.  Prvi pravilnik je tako prispel do oblasti leto pozneje, torej pred 70 leti. Edikt o ustanovitvi je tako izšel decembra 1948.«

Dolgoletni novinar je ponosen, da se je praznovanja pomembnega jubileja udeležilo kar 1200 ljudi, največ po letu 1967.

»To je sijajen rezultat. Mislim pa, da je najbolj pomembno dejstvo, da ljudje odobravajo našo odkrito pot, ki jo  ubiramo. Vemo, da imamo tudi posebno nalogo, kajti aktivnih borcev, vsaj takšnih, ki bi lahko bili še dejavni, žal, ni več. Na delu smo torej potomci in mislim, da smo očitno na pravilni poti.«   

Ta pot pa ni nekaj statičnega. Vedno znova se morajo soočati z novimi izzivi, ne le zunanjimi, ampak tudi notranjimi, organizacijskimi, kako pritegniti mladino. In tudi tu so, je prepričan Andrej Mohar, kar uspešni.

In zunanji izzivi. Letos se je Zveza pridružila protestom proti srečanju Hrvatov na Libuškem polju pri Pliberku in na koncu so uspeli z zahtevo po poostrenem nadzoru. Prezgodaj je, da bi lahko ocenili, ali smo uspeli, pravi tajnik Zveze koroških partizanov.

»Res je na koncu avstrijski parlament spremenil zakon in v prepoved vključil tudi ustaško simboliko. Toda status quo ostaja. Še vedno ni jasno, kaj je ustaška simbolika.«

Odločitev je korak naprej, vendar glede na vse, kar je zapisano v zakonski noveli, rešitve niso bile prav pretehtane, pravi Mohar. Delo za letos pa še ni končano. Sredi decembra bodo tako sodelovali v Rimu in nato še v Zagrebu na večjem, evropskem simpoziju o odzivih na pojave novega desnega ekstremizma.

»Tam sodelujemo, ker smo si ustvarili ime  tudi z našimi prizadevanji  na avstrijskih tleh. Tako, da mislimo 11.5.2019 že dati na dnevni red in poskrbeti, da bo naš opor še bolj mogočen.«    

Prav  zaradi partizanskega odpora je Avstrija danes takšna, kot je, in da imajo koroški Slovenci vsaj na papirju člen 7 in v tem odporu so na avstrijskem Koroškem sodelovali dejansko vsi   od najbolj vernih do komunistično, socialistično, levo usmerjenega delavstva, kolikor je bilo mogoče, pojasnjuje Andrej Mohar. Toda na vse to je treba stalno opozarjati:

»Kajti, takoimenovana resnica, če jo uporabiva kot pojem, skuša tudi pri nas, podobno, kot se dogaja v Sloveniji, potvarjati zgodovino in spreminjati predznake, zamešati, zamegliti vlogo storilcev… Na vse to je treba opozarjati, deloma je treba nemško govoreče na to spominjati in jih informirati. Predvsem pa je treba to zavest prenesti tudi na mladino in to ne glede na narodno ali strankarsko politično  pripadnost.«        

Pol stoletja skrbi za slovenske izseljence iz Benečije

Zveza slovenskih izseljencev Furlanije Julijske krajine že pol stoletja pomaga številnim beneškim rojakom, ki so iz siromašnih vasic odšli v tujino s trebuhom za kruhom, ohranjati stik z domačo zemljo, kulturo in narečjem.

Jubilej so slovesno obeležili pred dnevi v Čedadu, kjer so gostitelji lahko pozdravili tudi potomce nekdanjih izseljencev z različnih koncev sveta. Elisabeta Spelat je bila, kot je povedala Mirjam Muženič, rojena v Kanadi. Njen oče je bil iz Prosenika, mama iz Tarčenta. Odšel je leta 1952, iskat delo in novo življenje. Pridružila se mu je mama, tudi sama zaradi zaposlitve in zato, da je bila skupaj z brati, ki so se izselili pred njo.

Zaradi revščine doma je v svet odšlo tri četrtine vseh prebivalcev. Izpraznile so se cele vasi. Zveza se je rodila v pomoč prvim generacijam izseljencev, pojasnjuje dolgoletni tajnik Renzo  Matelič:

»V glavnem so bili sezonski delavci in so imeli, kot vsi migranti, tudi socialne probleme. Takrat so bili referendumi proti tujcem, tudi v Švici…  Zavedali pa so se tudi, ker je Švica večkulturna država, da je pomembno in potrebno, da ohranijo svojo kulturno identiteto. Spodbujali pa so tudi upravitelje v domovini, da storijo nekaj za razvoj Benečije, ki je bila resnično nerazvita. Geslo je bilo: Hočemo šole v našem jeziku in delo doma. Šolo danes imamo v Špetru, dela pa še vedno ni in tudi Benečija je še vedno nerazvita.«

Težko je tudi danes, ko si pristojne oblasti prizadevajo, da bi doma ponudili vsaj nekaj priložnosti za mlade generacije. Župan Čedada Stefano Balloch, sin slovenskih staršev, verjame v razvoj turizma in turistično ponudbo vseh domačih zanimivosti in posebnosti. Član deželne vlade Furlanije Julijske krajine Gianpaolo Roberti pa dodaja, da ne gre za težave v odnosu do slovenskega ali italijanskega jezika.

»Prava težava je v tem, da bi lahko čez kakšno leto ne slišali več nobenega jezika, ker v teh vaseh ne bo nikogar.«

Dežela razmišlja o razvojnih načrtih za ta območja, predvsem za gorate predele in vasi, tudi s pomočjo podjetjem z oprostitvijo plačila enega od davkov, da bi spodbudili proizvodnjo.

»Ljudem moramo dati možnosti, da ostanejo, da dobijo zaposlitev in si uredijo dom, da se jim ni treba seliti v velika urbana središča.«

Razcvet tržaškega pristanišča in prostocarinska cona – priložnosti tudi za Slovenijo

V tržaškem pristanišču nastaja prostocarinska cona, v kateri se priložnost ponuja tudi slovenskim podjetjem, je prepričan direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja (SDGZ) Andrej Šik.

Prostocarinska cona je bila priznana na podlagi posebnega statusa Trsta, na osnovi mirovne pogodbe po 2. svetovni vojni in je je unikum v Evropi.

Kakšne so torej prednosti delovanja v prostocarinskem območju?

Gre za proizvodnjo polizdelkov iz tretjih držav, ki jih dokončajo v Trstu in nato kot končni proizvodi prodajo izven Evrope, pojasnjuje Andrej Šik. In še bolj konkretno, če nekdo kupi komponente na Kitajskem, jih sestavi v traški prostocarinski coni in jih nato proda v ZDA ali Kanado, ima ta proizvod oznako Made in EU ali Made in Italy, ni pa mu treba plačati carinskih dajatev.

Zanimanje med slovenskimi podjetji za delovanje v prostocarinski coni sicer je, pravi direktor SDGZ, ni pa tako veliko, kot bi pričakovali, mogoče tudi zato, ker podjetja še niso v celoti dojela, kaj to dejansko pomeni.

»Poudariti moram zelo pomembno zadevo, tudi z vidika nacionalnega interesa Slovenije. Tu ne govorimo o selitvi v Italijo, tu govorimo o prednostih v prostoru, ki ga moramo razumeti kot širši slovenski prostor. Govorimo o Trstu, ki je bil do 1918 največje slovensko mesto. Če slovenska podjetja te prednosti ne bodo  izkoristila, bodo to delali drugi.«

Slovenija pa bi se lahko veliko naučila tudi iz primera razvoja tržaškega pristanišča, ki je po letih stagnacije zdaj postalo prvo pristanišče v Italiji. Za to je več razlogov. Eden od njih je odličen menedžer Zeno D’Agostino, ki ga je izbrala prejšnja, levo usmerjena vlada, opozarja Andrej Šik:

»Na položaj pa ni prišel zaradi političnih zvez, pripadnosti stranki, ampak zaradi svojih sposobnosti. V zadnjih dveh letih se je v Italiji vse zamenjalo. Imamo desnosredinsko upravo v Trstu, na deželi in v Rimu. Nihče pa ni zamenjal tega menedžerja, ker je dober. Mislim, da je to zelo pomembna lekcija.«

Po mnenju Šika pa je druga pomembna lekcija bistvo uspešnega pristanišča. To je, kot je pojasnil sam D’Agostino, logistika na zemlji, železnica. V Trstu se namreč od 2014, ko se je začela rast pretovora v tržaškem pristanišču, promet na cestah ni povečal. Ves transport gre po železnici.

»To je še en argument, da naj se v Sloveniji zamislimo, kaj pomeni 2. tir in kaj pomenijo igrice z referendumi, ki so verjetno sami sebi namen. To je ena od poglavitnih zadev, da Koper ne potone v konfrontaciji s Trstom, ki sploh ne bi smela biti konfrontacija, ampak sinergija.«

Tako razmišlja direktor Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Andrej Šik, ki napoveduje tudi nove predstavitve prostocarinske cone v Trstu in priložnosti za slovenska podjetja v njej.

Adventno srečanje porabskih slovenskih upokojencev

Najdejavnejše slovensko društvo v Porabju, ki že 22 let povezuje upokojence, je tudi letos pripravilo številne aktivnosti. V začetku decembra so se v Slovenskem domu v Monoštru zbrali na svojem zadnjem letošnjem – adventnem – srečanju. Priprave nanj so se, kot je Silvi Eöry povedala predsednica Klara Fodor, začele že pred časom.

»Že prej smo imeli rokodelsko delavnico, na kateri smo pripravljali adventne venčke, kot so jih delali nekdaj doma, na stari način, ko so jih krasili s papirnatimi rožicami. Potem smo imeli gastronomske delavnice, na katerih so ženske pekle medene figice, pa tudi starinske figice, ki jih danes le še redko kje pečejo. To je še naša tradicija.«

Na delavnico so v okviru  medgeneracijskega sodelovanja povabili tudi otroke iz osnovne šole v Števanovcih, ki so sami krasili in sodelovali pri peki figic.

Na srečanju v Monoštru so zbranim zapeli tudi pevke in pevci zbora upokojencev, predsednica društva pa je ponosna, da so se srečanja udeležili tudi gosti, člani društva upokojencev iz Murske Sobote, ki že vrsto let sodeluje z rojaki v Porabju. Začelo se je že v težkih časih, pravi predsednica murskosoboških upokojencev Angela Novak.

»Že takrat so naši zavedni  soboški možje prihajali v Porabje, pa ne samo zato, da bi ga  videli, ampak  da bi pomagali porabskim Slovencem predvsem pri pogovornem jeziku. Zato so prinašali knjige, ki naj bi jih brali Porabci.«  

Več o adventnem druženju porabskih in murskosoboških upokojencev pa lahko slišite v tokratni oddaji.

Prvi