Pesem v žepu

Žiga Rustja: “V sanjah slišiš že določene stvari.”

Poslušamo drugo ploščo "Čas" primorskega kantavtorja

Žiga Rustja
Žiga Rustja
foto: Matevž Kocjan

Mladi primorski kantavtor Žiga Rustja se giblje na presečišču popa in rocka, s svojimi pesmimi pa skozi osebno izpoved ustvarja most med generacijami – tako v glasbi kot tudi sicer v življenju. Po prvencu »Z moje perspektive« (2014) tokrat v Pesem v žepu prinaša svojo drugo ploščo »Čas«.

 

V primorskem okolju, iz katerega je izšlo brez števila odličnih ustvarjalcev in zasedb, je pri mlajši generaciji čutiti veliko spoštovanja do izkušenih glasbenikov, kot so Danilo Kocjančič, Drago Mislej – Mef in drugi. Časi pa so se vendarle nekoliko spremenili:

“Ne gledajo na nas enako, kot so včasih gledali na Mefa. Zaradi tega, ker si mislijo, to vi delate iz zabave in tako naprej, saj ne bo nič iz tega. Tudi meni je moj oče nekoč rekel: Saj je v redu, ti kar poj, samo to imej za med vikendi, tako – najdi si eno službo … Problem je, da ti nisi kantavtor samo zato, ker bi rad bil kantavtor. To je tvoj način sporazumevanja, razmišljanja … Zjutraj, ko vstanem, jaz ne razmišljam, aha, moram zdaj narediti to, tisto, tretje, četrto – štarta neka melodija, štarta nek ritem, v sanjah slišiš že določene stvari.”

Žiga Rustja, pogovor za Pesem v žepu

 

Drago Mislej – Mef je tudi sicer eden od soavtorjev z Žigove druge plošče – napisal je besedilo za pesem “Smo le ljudje”. Žiga se je namreč po povsem kantavtorski prvi plošči odločil tudi za nekaj sodelovanj: pod avtorje besedil oziroma glasbe se tako poleg njega in Mefa podpišeta še kitarist Luka Ivanovič in producent plošče Andrea Flego. Večina pesmi pa je še vedno njegovih, kantavtorskih. In prav ena od njih zaokroža celotno ploščo, namenil pa jo je svojemu sinu in tako na simboličen način povezal različne generacije:

“Pri tem albumu sem želel postaviti temeljni steber in osmisliti celoten album z eno pesmijo – in to je tudi zaključna pesem: “Samo eno”. Če poslušaš “Samo eno” skladbo, ta zadnjo, slišiš nekako osnutek celotne plošče.”

Žiga Rustja, pogovor za Pesem v žepu