Med štirimi stenami

“Vprašanje ni, ali se bo otrok srečal s pornografskimi vsebinami, temveč le, kdaj se bo to zgodilo”

Otroci se s pornografskimi vsebinami srečajo pri povprečno 11 letih, to je njihov primarni vir informacij o spolnosti

pornografija
foto: Wikimedia Commons

Živimo v močno seksualizirani družbi, v kateri pa se paradoksalno le težko pogovarjamo o spolnosti. Ko otroci pridejo do staršev z vprašanji o spolovilih in spolnih odnosih, le redki odgovorijo brez težav, neprijetnega občutka, dilem, kako to narediti, ali celo sramu. Še manj je tistih, ki bi se pogovora o spolnosti lotili samoiniciativno. Zato je velikokrat primarni vir informacij splet, kjer otroci hitro naletijo na različne pornografske filme in spletne klepetalnice. Videno oblikuje njihova prepričanja o tem, kakšen je »običajen« spolni odnos, kako naj bi se med njim vedla moški in ženska. Statistika kaže, da do pornografskih vsebin naključno ali načrtno pridejo povprečno pri enajstih letih, številni seveda že prej, pojasnjuje psihoterapevt Peter Topić, direktor Inštituta za zasvojenosti in travme. Svoje prvo srečanje s pornografskimi vsebinami pa takole opisuje 19-letni David:

“Bili smo v šoli v naravi. V sobi je bilo pet fantov, no, takrat fantkov, starih kakšnih 13, 14 let. Nismo vedeli, za kaj gre. To smo gledali, ker je večina starejših fantov to gledala. Bolj iz radovednosti kot zaradi česa drugega.”

“Spletna pornografija pošilja zelo škodljiva sporočila,” pravi Peter Topić in našteva: “Da nam zgrešene predstave o človeški spolnosti. Moške in ženske paralizira, ko se obremenjujejo s tem, kar vidijo tam. Realna spolnost nekaterim postane povsem nezanimiva.

Nekateri moški pričakujejo, da se bodo ženske vedle enako kot tiste, ki so jih videli v pornografskih filmih. Potem pa je prisotno razočaranje oziroma v skrajnih primerih nekateri poskušajo izsiliti tako obliko seksualnosti. Ženske pa verjamejo, da če se ne bodo vedle tako, kot vidijo, da ne bodo dobile ljubezni, da je ne bodo vredne.

Po dolgotrajnem ogledovanju spletne pornografije se pri ženskah pojavi neobčutljivost spolovila, orgazmi so lahko prehitri ali pa jih ne morejo več doživljati, pojavlja se tekmovanje z videnim, včasih gredo celo na kirurški poseg, da bi se približale videnemu. Pri moških se pojavijo težave z izlivom in doživljanjem orgazma, erektilna disfunkcija.”

Svojo izkušnjo zaradi masovnega gledanja pornografskih videov na spletu pogumno opisuje Marko Toš, ki pravi, da je včasih te vsebine gledal tudi po cele dni. Posledično ni imel več želje po tem, da bi si našel partnerico. Ko si jo je “po čudnem naključju”, kot pravi sam, našel, so se pojavile druge težave:

“Z njo seks ni bil to, kar sem si predstavljal, da bo. Nisem mogel doživeti orgazma, erekcija je bila slaba. To je vplivalo na mene in njo, nisva si znala razložiti, zakaj se to dogaja. Ona je sicer mislila, da je zaradi nje, da mi ni dovolj všeč. Zaradi tega sva tudi končala.”

Peter Topić, ki je tudi avtor priročnika Zasvojenost s seksualnostjo v digitalni dobi, pravi, da je takšnih zasvojenosti s spletnim seksom vse več. Tako kot Marko tudi on pravi, da je prvi korak, da mora človek, ki ima težave, to ozavestiti, si priznati. Sledi iskanje informacij o zasvojenosti s seksualnostjo oziroma točneje zasvojenosti s spletnim seksom. “Večina se odvajanja najraje loti sama,” opaža, a pravi, da naj ljudje poiščejo strokovno pomoč, če ne gre. Zasvojenost s spletnim seksom je namreč ena tistih, ki se zaradi naše močno seksualizirane družbe, v kateri golota ni redkost, pogosto vrne.

“Vprašanje ni, ali se bo otrok srečal s pornografskimi vsebinami, temveč le, kdaj se bo to zgodilo,” ob koncu poudarja Peter Topić, ki staršem svetuje naslednje:

“Vprašati se morajo, kakšna sporočila dajejo mladostnikom. Pogovor je zelo pomemben – da normalizirajo spolnost, da jo postavijo v kontekst odraslosti, da otrokom pomagajo ponotranjiti vrednote, ki jih povezujemo s spolnostjo, kot so ljubezen, spoštovanje in varnost.”