Učni biroji Evropske šole v Šmihelu, spomini Jožeta Šušmelja na osamosvajanje Slovenije, poklon padlim istrskim vojakom v prvi svetovni vojni, nagrajena porabska Slovenka Biserka Bajzek
Evropska šola v Šmihelu pri Pliberku z inovativnimi pristopi poučevanja vseskozi orje ledino na področju osnovnega šolstva na avstrijskem Koroškem. Prvi v Avstriji so zdaj začeli s poukom v tako imenovanih učnih birojih po modelu nemškega nevrologa Geralda Hütherja. Kot poudarja ravnatelj šole Danilo Katz, je za učinkovito učenje pravo okolje zelo pomembno.
“Na naši šoli smo se odločili za ti. učne biroje, ki predstavljajo prostore med obstoječimi razredi. Začeli bomo tudi z gradnjo nove šole, kjer smo načrt z vmesnimi prostori oz. učnimi biroji že upoštevali.”
Ugotovili so namreč, da ob pomoči manj uspešnim učencem učitelji pogosto zanemarijo sposobnejše oziroma jim za njih zmanjka časa. V učnih birojih pa učencem ni na voljo le snov trenutne šolske stopnje, temveč tudi naslednje, višje stopnje. Tako otroci laže napredujejo, predvsem tisti, ki hitro dojemajo gradivo in bi lahko določeno šolsko snov obdelali v krajšem času.
“Tu se lahko učijo avtonomno, tako rekoč se sami učijo in se tudi naučijo, kako pridobiti znanje, kar je danes zame zelo pomembno. Sami se tudi učijo, kako filtrirati to znanje, kaj je za njih dejansko pomembno in kaj potrebujejo. Mislim, da je to velika motivacija za učenke in učence.”
Učitelj oziroma učiteljica prevzame vlogo mentorja, ki nadzoruje pouk, vendar znanje učenci in učenke v mnogih fazah pridobivajo sami. Delajo snovi, ki jih v tem določenem trenutku najbolj zanimajo, pojasnjuje Danilo Katz.
“Če učenca v prvi uri zjutraj najbolj zanima italijanščina, ali pa matematika, potem izbere ta predmet in lahko dela na tem. Obstajajo tedenski in mesečni načrti, ki se upoštevajo.”
Na avstrijskem koroškem izkušenj s takšnim poučevanjem še nimajo, saj je ljudska šola v Šmihelu prva, se pa lahko zgledujejo po šoli v Nemčiji, ki ima zelo dobre izkušnje, predvsem s starejšimi učenci tretje in četrte šolske stopnje.
“Opazili smo, da smo se v zadnjih letih mogoče malo preveč orientirali na učence, ki imajo težave. Ti seveda potrebujejo pozornost in pomoči, ampak ob tem smo pozabili ali malo zanemarili tiste učence, ki imajo več potenciala, o čemer nevrolog Gerald Hüther pogosto govori.”
Sistem učnih birojev predstavlja učiteljem dodaten napor, predvsem v prvi fazi postavitve. Najprej je treba dobro opremiti biroje za samostojno učenje, potem pa še izdelati tedenske in mesečne načrte, ki zahtevajo več birokracije. Vendar pa učiteljem pomagajo tudi sami učenci. Tisti, ki hitreje dojamejo snov, prevzamejo vlogo učiteljev in na ta način pomagajo sošolcem, pojasnjuje Danilo Katz:
“Na tej točki učitelji pridobijo več časa za tiste učence, ki potrebujejo nekoliko več pomoči, med učenci pa se krepi tudi socialna komponenta in medsebojno sodelovanje.”
Pri uvajanju metod poučevanja na šoli niso imeli težav, saj so staršem model že pred začetkom natančno predstavili in vsi so se strinjali. Še več, 100% ga podpirajo in z navdušenjem spremljajo, kako ga uvajajo.
Posluh za inovacije ima tudi občina, ki je odobrila dodaten denar za razširitev šole, nujne za nov model poučevanja z učnimi biroji. Podpirajo jih tudi šolske oblasti in jih celo drugim dajejo za zgled. Ob tem pa ravnatelj Danilo Katz opozarja na pomen dobre komunikacije, dialoga:
“Vedno je pomembna komunikacija, da ljudem preženeš strah. Zaupanje si pridobiš s prejšnjimi dobrimi odločitvami in njihovimi pozitivnimi izkušnjami. Sam pa mislim, da je zelo pomembno vpeljevati nove modele v šolstvo, da šola ne ostaja tam, kjer je bila pred petdesetimi ali sto leti.”
Daljši pogovor z Danilom Katzem, ravnateljem Evropske šole Šmihel, lahko slišite v tokratni oddaji.
V Trstu ob osamosvajanju Slovenije
Zgodovina slovenskega osamosvajanja in rojstva Slovenije je bogatejša za celovit zapis takratnega dogajanja v sosednji Furlaniji Julijski krajini. O tem, o vlogi slovenskih rojakov in italijanskih oblasti v Trstu in Rimu priča nova knjiga takratnega jugoslovanskega in zatem prvega slovenskega generalnega konzula v trstu Jožeta Šušmelja.
V knjigi z naslovom V Trstu ob osamosvajanju Slovenije, ki je izšla v samozaložbi, je dolgoletni slovenski diplomat razgrnil dogajanje na Tržaškem med leti 1990 in 1995, ki mu je bil priča ali je v njem sodeloval. Tudi najbolj dramatično, je Jože Šušmelj povedal Mirjam Muženič:
“Mogoče najbolj dramatičen dogodek je bil, ko so JLA, cariniki in policisti prišli iz Beograda in zasedli mejni prehod na Fernetičih ter odrezali Trst od zaledja, tako da je postal v tistih dneh, v začetku julija 1991, praktično mrtvo mesto.”
Tržačani sprva niso razumeli, kaj se dogaja pri sosedih. Tudi v narodnostnih vrstah je bilo sprva čutiti zadržanost do osamosvajanja Slovenije.
“Zamejski Slovenci v Trstu nisi videli Jugoslavije v tisti luči, kot smo jo videli v Sloveniji, niso doživljali sporov z Beogradom in tudi drugih raznih napetosti. Nekateri so gledali bolj idealno. Zlasti tu imamo veliko borcev, ki so se borili v Prekomorski brigadi ali IX. korpusu. Ti so bili zelo nostalgični do razpadanja Jugoslavije.”
Tanki JLA v Rožni dolini, na Fernetičih na Škofijah, nekdanjih mednarodnih mejnih prehodih z Italijo, so hitro prebudili zavest ljudi. Pripadniki slovenske narodne skupnosti pred mejo so rojake v Sloveniji množično podprli.
Seznamek žrtev
V okviru obeležitve stote obletnice prve svetovne vojne je Humanistično društvo Histria iz Kopra 2. 11. 2018 v Štabni palači v Pulju predstavilo knjigo Seznamek izgub (1914-1919, Istra), avtorja dr. Roberta Matijašića, profesorja antične arheologije na filozofski fakulteti Univerze Jurja Dobrile v Pulju.
Obsežna publikacija o istrskih vojaških izgubah, objavljena v štirih jezikih (hrvaščini, italijanščini, slovenščini in nemščini), prinaša seznam 13.204 imen – padlih, ranjenih in ujetih istrskih pripadnikov avstro-ogrske vojske –, izpisanih iz množice imen v periodični publikaciji Seznamek izgub (več kot dva milijona imen!), ki jo je vojno ministrstvo objavljalo od avgusta 1914 do januarja 1919. Knjiga ni popoln seznam, je pa dragocen prispevek ne le k skupni vojaški in socialni zgodovini Istre, temveč tudi k razvoju kulture spomina, in spodbuda za nadaljnje raziskave.
Knjiga je plod večletnega potrpežljivega in natančnega dela, nastanku pa je botroval osebni motiv, v pogovoru z Marjano Mirković pojasnjuje avtor dr. Robert Matijašić:
“Gre za proučevanje zgodovine družine, v kateri je tudi eden izmed dedkov umrl v prvi svetovni vojni. Tako se je začelo iskanje podatkov, prišli smo do publikacij z imeni ranjenih, ujetih in padlih vojakov. Sčasoma se je pojavila zamisel o pripravi seznama vseh Istranov, zabeleženih v teh publikacijah, da bi popravili to, kar je hrvaško zgodovinopisje zelo zanemarilo – to, da smo pozabili na umrle v prvi svetovni vojni. Medtem, ko imajo druge države spomenike s poimensko navedenimi padlimi vojaki, Hrvaška tega nima. In ta knjiga je pravzaprav spomenik njim, morda tudi celo trajnejši kot spomenik iz kamna ali kovine.”
Iz več sto zvezkov so izpisana imena vojakov z območja nekdanje Mejne grofije Istra – od celotnega polotoka in Doline pri Trstu, Klane in Kastva nad Reko do kvarnerskih otokov Krk, Cres in Lošinj, območja, ki danes pripada trem državam, dr. Robert Matijašić:
“V času vojne jih je objavilo 709 (zvezkov), danes komplete hranijo knjižnice na Dunaju, v Linzu, Ljubljani, Zagrebu in verjetno še kje drugje. Te publikacije so digitalizirane in se lahko pregledujejo na (svetovnem) spletu, potrebno je le potrpljenje in dovolj časa, da se pridobijo podatki, ki jih kdo išče. Problem pa je, ker je vse treba ročno razbirati in prepisovati. Imena so močno popačena, priimki poitalijančeni in ponemčeni, imena iz naših krajev pa so, ne glede na to, ali so hrvaška, slovenska ali italijanska, vsa ponemčena. Zelo malo jih je ostalo v izvirni obliki.”
‘Jezik živi, dokler ga uporabljaš’
Pro Cultura Minoritatum Hungariae se imenuje najvišje madžarsko priznanja, ki ga podeljujejo za področje manjšinske kulture. Med letošnjimi dobitniki je tudi porabska Slovenka Biserka Bajzek, sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem, zelo dejavna v porabski slovenski kulturi.
“Veliko mi pomeni to priznanje, pa tudi to da so se spomnili name.”
Dobiti takšno priznanje ji je v čast, vendar hkrati predstavlja tudi odgovornost, je povedala Silvi Eöry:
“Odgovornost je delati pri manjšini, delati za njihovo kulturo, negovati njihovo kulturno dediščino… Do zdaj sem to delala in tudi naprej bom to delala z isto energijo, z istim elanom, kakor do zdaj.”
V kulturno delovanje je vpeta že od malih nog, zasluge za to ima njena družina, kjer se je naučila porabskega jezika, ki je pravzaprav njen prvi jezik. V vrtcu se je naučila madžarsko, v osnovni šoli jo je kulturna žilica spodbudila k vpisu v različne šolske in obšolske dejavnosti.
“Jaz sem to prinesla od doma. To je bil moj prvi jezik. Mi smo se doma tako pogovarjali, stara mama me je učila v porabščini tudi moliti, in takrat mi je bilo to normalno. Problem sem prvič opazila, ko sem šla doktorju in se je z menoj začel pogovarjati v madžarščini.”
Po poklicu je medicinska sestra, toda življenje je z njo imelo nekoliko drugačne načrte. Lokalna televizija v Sombotelu je rabila pomoč pri slovenski oddaji in poklic medicinske sestre je po desetih letih pustila. Na koncu je prispela na krovno Zvezo Slovencev na Madžarskem, kjer je s časom prevzela delo sekretarke. Razlika med današnjimi časi in časi pred 14 leti, ko je začela delati na Zvezi, je velika, pravi:
“Takrat je bilo lažje. Ljudje niso imeli toliko možnosti, pogosteje so prihajali na različne prireditve, več so tudi sodelovali v kulturnih skupinah. Dandanes je vse težje privabiti ljudi na različne prireditve, pridobiti njihovo sodelovanje. Če želiš, da se kultura ohrani in neguje, moraš k temu pritegniti ljudi, da sodelujejo, vendarle jih je težko dobiti”.
In mladi porabski Slovenci?
Mladi danes razumejo vse, vendar se težko izrazijo, pravi Biserka Bajzek, čutijo se manjvredne in si ne upajo povedati svojih želja, so tudi bolj zaprti.
“Zato jim pogosto rečem: Ne sramuj se! Če obvladaš narečje, potem govori v narečju, če pa obvladaš nekaj tudi v knjižnem jeziku, pa uporabljaj oba. Jezik živi tako dolgo, koliko ga uporabljaš, če ga ne, ga pozabiš.”
Sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem Biserka Bajzek že 20 let poje v mešanem pevskem zboru Avgust Pavel, ki bo v soboto, 10. novembra 2018, s koncertom praznoval 80-letnico svojega delovanja.
