Sledi časa

Križarski pohod na Kobarid

Zadnji pohod na naših tleh je bil pohod proti stari veri.

DSC_0706
foto: Jurij Popov

Pisalo se je leto 1331, bil je avgust, pozno poletje torej, ko je prihrumelo neznano število »križarjev« iz Čedada na Kobariško in tam posekalo sveto drevo in s kamni zasulo sveti vodnjak, dve naravoverski znamenji, ki so jih domačini častili po božje, pa ju ne bi smeli. Kraji so bili že pol stoletja pokristjanjeni, ta tako imenovani križarski pohod pa je bil zadnji v zgodovini našega današnjega ozemlja.

Do devetdesetih let je veljal za zgodbo iz preteklosti, ki se prenaša od ust do ust oziroma za literarno fikcijo, ki jo je v leta 1930 izdani knjigi Umirajoči bog Triglav objavil France Bevk. Zgodba romana se vrti okoli tega dogodka. V devetdesetih letih pa so v arhivu čedadskega kapitlja in zapuščini plemiške družine Bojani našli dokumenta, ki nedvomno dokazujeta, da se je križarski, vojaški ali inkvizitorski pohod na Kobarid v resnici zgodil. Bil je to pohod proti krivovercem, ki so v Posočju ohranjali tako imenovano staro vero. Najverjetneje so se takrat posoški naravoverci umaknili v ilegalo, izginili pa niso.

To dokazujejo tudi pričevanja, ki jih je na tem območju več kot 40 let zbiral Pavel Medvešček. Naravoverci so mu jih zaupali zato ker se je z močeradovo prisego zaobljubil, da do leta 2007 pričevanj ne bo objavil. Takrat ko se je luna obrnila na glavo pa je zbrano gradivo objavil v knjigi Iz nevidne strani neba. Objavil je le pol zbranega gradiva, tako, da bo knjiga najverjetneje doživela nadaljevanje.

Zbral pa je tudi približno 400 predmetov staroverske kulture, ki je bila pravzaprav način življenja, življenja z naravo. Ta pomemben del naše zgodovine vse bolj spoznavamo, podobno pa se dogaja predkrščanskim kulturam tudi po drugih delih sveta. Zadnja desetletja so vse pomembnejše, predvsem zaradi svoje tesne navezanosti na naravo. V oddaji bomo spoznali del te kulture in nekaj podrobnosti o zadnjem križarskem pohodu na našem ozemlju, ki še ni v celoti raziskan.