Države suvereno odločajo o tem, komu bodo podelile svoje državljanstvo in pod katerimi pogoji
Pravica do državljanstva je kot ena od temeljnih človekovih pravic zagotovljena v Splošni deklaraciji človekovih pravic. Hkrati države suvereno odločajo o tem, komu bodo podelile svoje državljanstvo in pod katerimi pogoji. Prav tako države same odločajo o morebitnem prenehanju državljanstva, zato mednarodno pravo ne ponuja pravnega sredstva v primerih, kadar države te pravice ne izvajajo dosledno.
Načelno torej ne bi smel biti nihče brez državljanstva, vendar v praksi to ne drži vedno. Direktorica za kampanje in komunikacije v Amnesty International Slovenije Metka Naglič:
“Državljanstvo je zelo pomembna pravica. Lahko rečemo, da je pravica vseh pravic. Če imaš državljanstvo ene države, potem na nek način iz tega izhaja cel sklop drugih pravic, od političnih, državljanskih, ekonomskih in socialnih.”
Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon pravi, da se državljanstvo v resnici še vedno obravnava kot privilegij, ne kot pravica:
“Specifika pravice do državljanstva je v tem, da ni iztožljiva, se pravi Splošna deklaracija človekovih pravic je eden od redkih mednarodnopravnih dokumentov, ki jo sploh določa, ampak problem je v tem, da ni pravno zavezujoča.”
Strokovnjakinja za mednarodno pravo in izvoljena članica odbora za človekove pravice Organizacije združenih narodov Vasilka Sancin:
“Na splošno velja, da se morajo države izogibat situacijam, brez državljanskosti oziroma apatridnosti. To pomeni naj uredijo status oseb , ki se nahajajo na njihovem območju ampak to pa ni v tem smislu taka absolutna obveznost držav, da bi jih lahko nekdo prisilil v to, da morajo nekomu podelit državljanstvo.”
