Čeprav od konca prve svetovne vojne mineva 100 let, se zdi, da še vedno živimo v senci tega krvavega spopada
Minuli konec tedna je svet – od Nove Zelandije do Slovenije – praznoval stoto obletnico konca prve svetovne vojne. Na komemoracijah smo se, razumljivo, spominjali predvsem življenj, ki jih je odnesla krvava povodenj, ki je na stari celini in drugod – v Afriki, denimo, in na Bližnjem vzhodu – divjala med letoma 1914 in 1918. Število žrtev je resnično pretresljivo; zgodovinarji govorijo o 15–19 milijonov mrtvih in 23 milijonov ranjenih. To pomeni, da je vojna, dokler je trajala, približno vsako tretjo sekundo izterjala nov davek v krvi.
In vendar je treba reči, da se prva svetovna vojna v zgodovino ni zapisala kot epohalen dogodek le zaradi strašljive množice mrtvih in ranjenih. Ta spopad je namreč dolgoročno spremenil svet; po njem preprosto ni bilo več mogoče čustvovati, misliti in živeti, kakor poprej. Še več; v njegovi senci čustvujemo, mislimo in svoja življenja živimo tudi danes. Kaj je torej spremenila prva svetovna vojna? – Najbolj zgoščeno bi najbrž lahko rekli, da je po eni strani razgalila barbarstvo, ki se skriva pod na videz debelo plastjo evropske omike in civiliziranosti, ter po drugi plati naznanila začetek konca prevlade stare celine v svetovni zgodovini. No, prav to zarezo v predstavah, ki so jih o samih sebi gojili Evropejci, pa skušamo izostriti tudi v današnji Intelekti.
Naši gostje pred mikrofonom: zgodovinar, rusist in teolog dr. Simon Malmenvall, literarna zgodovinarka in predavateljica na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Vanesa Matajc ter zgodovinarka in predavateljica na oddelku za zgodovino iste ljubljanske visokošolske ustanove dr. Marta Verginella.
