Danes bi vam rad povedal dogodek iz samostana v katerem živel pater Pahomij, znamenit po nagovorih – spodbudnih besedah s katerimi je krepil tiste, ki so mu prisluhnili. V tem samostanu pa je živel tudi preprost novinec. Ko je neko dopoldne pral solato, ga je vprašal njegov učitelj: »Kakšna je bila danes pridiga našega brata Pahomija?« »Prodorna v lepoti,« je bil navdušen novinec. »Potem pa ponovi misel, ki se je najbolj dotaknila tvojega srca,« je terjal pater. Novinec je pomislil, nato pa ugotovil: »Ne spomnim se prav nobene.« »In zakaj potem sploh poslušaš znamenite pridige patra Pahomija, če si ne zapomniš ničesar?« se je razhudil učitelj. Novinec je dvignil pogled od solate, ki jo je izpiral in skromno odgovoril: »Poglejte pater, kaj se dogaja s to solato. Koliko kapljic se dotika teh lističev. Ne ostanejo na njih: bežen dotik in že odtečejo, pa je vendar solata vedno bolj čista in sveža. Tudi mene se po besedah brata Pahomija dotika božji Duh in me svetli, čeprav spomin ne ohrani njegovih besed.«
Blagost besed, ki so izrečene v prijazni naklonjenosti krepijo življenje ne le ljudi – tudi vsega kar nas obdaja.
Ko sem bil poslan med ljudi na Razbor pod Lisco, so mi kmalu povedali, da živi tam na Borštu ženica, ki ima najlepše rože v fari. K njenemu domu ne vodi nobena cesta, le pot je zasekana v neizprosno strmino.
Obiskal sem jo. Tako zelo skromen je bil prostor v katerega sem vstopil. Na oknu pa … na oknu so žarele njene rože!
O teh rožah so mi pripovedovali. »Čudovite so,« so govorili. »In to pelargonije, ki so tako občutljive!«
Občudujoče sem zrl v rože. »Kako lepo,« sem prevzet spregovoril. »Kako vam uspe?«
Vame se je zazrla s svojim pogledom in videl sem, da žari kakor cvetovi. Nevajena besed v svoji samoti, je rekla preprosto in vdano v življenje: »Pojem jim … in one cvetijo – vračajo mi pozornost v svoji krasoti.«
Potem je drobna ženica z Boršta zapela – zazvenela v sočutju do vsega kar žari v lepoti in nas krepi za življenje.
Spoštovani poslušalci, v dnevu, ki je pred nami vam želi mnogo prijaznih pogledov in dobrohotnih besed – da bi jih bili deležni in da bi jih delili tudi sami želim sebi pa tudi vam.
Danes bi vam rad povedal dogodek iz samostana v katerem živel pater Pahomij, znamenit po nagovorih – spodbudnih besedah s katerimi je krepil tiste, ki so mu prisluhnili. V tem samostanu pa je živel tudi preprost novinec. Ko je neko dopoldne pral solato, ga je vprašal njegov učitelj: »Kakšna je bila danes pridiga našega brata Pahomija?« »Prodorna v lepoti,« je bil navdušen novinec. »Potem pa ponovi misel, ki se je najbolj dotaknila tvojega srca,« je terjal pater. Novinec je pomislil, nato pa ugotovil: »Ne spomnim se prav nobene.« »In zakaj potem sploh poslušaš znamenite pridige patra Pahomija, če si ne zapomniš ničesar?« se je razhudil učitelj. Novinec je dvignil pogled od solate, ki jo je izpiral in skromno odgovoril: »Poglejte pater, kaj se dogaja s to solato. Koliko kapljic se dotika teh lističev. Ne ostanejo na njih: bežen dotik in že odtečejo, pa je vendar solata vedno bolj čista in sveža. Tudi mene se po besedah brata Pahomija dotika božji Duh in me svetli, čeprav spomin ne ohrani njegovih besed.«
Blagost besed, ki so izrečene v prijazni naklonjenosti krepijo življenje ne le ljudi – tudi vsega kar nas obdaja.
Ko sem bil poslan med ljudi na Razbor pod Lisco, so mi kmalu povedali, da živi tam na Borštu ženica, ki ima najlepše rože v fari. K njenemu domu ne vodi nobena cesta, le pot je zasekana v neizprosno strmino.
Obiskal sem jo. Tako zelo skromen je bil prostor v katerega sem vstopil. Na oknu pa … na oknu so žarele njene rože!
O teh rožah so mi pripovedovali. »Čudovite so,« so govorili. »In to pelargonije, ki so tako občutljive!«
Občudujoče sem zrl v rože. »Kako lepo,« sem prevzet spregovoril. »Kako vam uspe?«
Vame se je zazrla s svojim pogledom in videl sem, da žari kakor cvetovi. Nevajena besed v svoji samoti, je rekla preprosto in vdano v življenje: »Pojem jim … in one cvetijo – vračajo mi pozornost v svoji krasoti.«
Potem je drobna ženica z Boršta zapela – zazvenela v sočutju do vsega kar žari v lepoti in nas krepi za življenje.
Spoštovani poslušalci, v dnevu, ki je pred nami vam želi mnogo prijaznih pogledov in dobrohotnih besed – da bi jih bili deležni in da bi jih delili tudi sami želim sebi pa tudi vam.
