»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.«
Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje..
Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem.
Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevlada obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama.
Marsikdo se ob soočenju, napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dosedanjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Važno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši?
Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.
»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.«
Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje..
Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem.
Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevlada obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama.
Marsikdo se ob soočenju, napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dosedanjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Važno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši?
Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.
