Pogled na koledar, mislim na tistega z imeni svetnikov, nas danes popelje v Antiohijo in v prvo ter na začetek drugega stoletja po Kristusu, k svetemu Ignaciju. Bil je voditelj krščanske skupnosti v prestolnici Sirije, kmalu za apostolom Petrom, le da ni bil judovskih korenin, ampak se je v krščanstvo spreobrnil iz poganstva. To, kar je napisal mimogrede – resnično mimogrede, ko je bil na poti iz Sirije proti Rimu – to se je neprestano prebiralo in prepisovalo, potem pa ponatiskovalo in prevajalo. Vse do danes. Očitno njegovi zapisi niso bili samo za enkratno uporabo. Najdemo jih v zbirki Spisi apostolskih očetov in v debeli knjigi Zgodnjekrščanski spisi.
Sedem pisem je napisal na poti, ki ni bila čisto navadna. Bil je namreč aretiran kot kristjan in so ga z drugimi ujetniki peljali v Rim v mučeniško smrt na igrah, morda ravno v novozgrajenem Koloseju.
S čim nas torej ta mož izpred dveh tisočletij še danes nagovarja? Najprej je tu njegova skrb za edinost. To, kar pove o edinosti v Cerkvi, velja za edinost tudi v družbi, v družini, v soseščini. Pogosto je ogrožena in zato potrebuje nenehnih spodbud in vabil. Ko je na svoji poti srečeval krščanske skupnosti in so k njemu prihajali tudi iz drugih mest, jih je vselej občudoval in pohvalil, če je zasledil znamenja edinosti; kolikor pa je opazil silnic, ki so vodile v razdor, je nanje brž opozoril, vendar vedno z močnim poudarjanjem že obstoječih prvin edinosti.
Druga njegova velika misel pa je njegovo darovanje življenja. Čeprav bi ga verjetno rimski kristjani lahko kako rešili pred smrtjo, ki ga je čakala najbrž pod zobmi divjih živali (obsojen je bil namreč ad bestias, kar je pomenilo golorok spopad, če se temu lahko tako reče, z divjimi zvermi), čeprav bi ga morda lahko rešili, jih prosi, naj tega ne storijo, pač pa naj mu pustijo, da umre kot pričevalec za svojo vero v Kristusa. Tako se bo pokazal, da je res učenec svojega križanega Boga, ko se mu bo priličil tudi v trpljenju. »Božja pšenica sem,« piše, »Naj me zobje zveri zmeljejo, da postanem čist kruh za Gospoda.« S temi besedami nekako nadaljuje daritev maše, kjer je imel v rokah kruh, ki je postajal telo križanega Kristusa. Zdaj se bo daroval tudi on kot mučenec.
To nikakor ne pomeni, da bi tedaj ali pa dandanes kogarkoli vabil, spodbujal in silil k mučeništvu. Uči le, kako je treba znati sprejeti celo trpljenje in samodarovanje, kadar z njim lahko človek pokaže svojo ljubezen do Boga in ljudi. Vedel je namreč, da bo s tem utrdil vero pri mnogih in še večim pomagal priti do nje. Po besedah njegovega malo mlajšega sodobnika Tertulijana je namreč kri mučencev seme kristjanov.
Sporočilo, ki ga danes lahko razberemo iz njegovega darovanja življenja je prej v tem, da ne živi v polnosti tisti, ki ima le sebe v svojem središču, ki le zase kopiči stvari in misli, materialne in duhovne dobrine, ampak tisti, ki svoje življenje razdaja vse naokrog in ga nekako žrtvuje za druge dan za dnem in uro za uro. Čeprav je videti, kakor da preliva kri za druge, pa vendar seje dobroto in ljubezen, ki rodita svoje sadove.
Je potem res kaj nenavadnega, da te Ignacijeve misli odmevajo še danes in še danes prinašajo sadove?
Pogled na koledar, mislim na tistega z imeni svetnikov, nas danes popelje v Antiohijo in v prvo ter na začetek drugega stoletja po Kristusu, k svetemu Ignaciju. Bil je voditelj krščanske skupnosti v prestolnici Sirije, kmalu za apostolom Petrom, le da ni bil judovskih korenin, ampak se je v krščanstvo spreobrnil iz poganstva. To, kar je napisal mimogrede – resnično mimogrede, ko je bil na poti iz Sirije proti Rimu – to se je neprestano prebiralo in prepisovalo, potem pa ponatiskovalo in prevajalo. Vse do danes. Očitno njegovi zapisi niso bili samo za enkratno uporabo. Najdemo jih v zbirki Spisi apostolskih očetov in v debeli knjigi Zgodnjekrščanski spisi.
Sedem pisem je napisal na poti, ki ni bila čisto navadna. Bil je namreč aretiran kot kristjan in so ga z drugimi ujetniki peljali v Rim v mučeniško smrt na igrah, morda ravno v novozgrajenem Koloseju.
S čim nas torej ta mož izpred dveh tisočletij še danes nagovarja? Najprej je tu njegova skrb za edinost. To, kar pove o edinosti v Cerkvi, velja za edinost tudi v družbi, v družini, v soseščini. Pogosto je ogrožena in zato potrebuje nenehnih spodbud in vabil. Ko je na svoji poti srečeval krščanske skupnosti in so k njemu prihajali tudi iz drugih mest, jih je vselej občudoval in pohvalil, če je zasledil znamenja edinosti; kolikor pa je opazil silnic, ki so vodile v razdor, je nanje brž opozoril, vendar vedno z močnim poudarjanjem že obstoječih prvin edinosti.
Druga njegova velika misel pa je njegovo darovanje življenja. Čeprav bi ga verjetno rimski kristjani lahko kako rešili pred smrtjo, ki ga je čakala najbrž pod zobmi divjih živali (obsojen je bil namreč ad bestias, kar je pomenilo golorok spopad, če se temu lahko tako reče, z divjimi zvermi), čeprav bi ga morda lahko rešili, jih prosi, naj tega ne storijo, pač pa naj mu pustijo, da umre kot pričevalec za svojo vero v Kristusa. Tako se bo pokazal, da je res učenec svojega križanega Boga, ko se mu bo priličil tudi v trpljenju. »Božja pšenica sem,« piše, »Naj me zobje zveri zmeljejo, da postanem čist kruh za Gospoda.« S temi besedami nekako nadaljuje daritev maše, kjer je imel v rokah kruh, ki je postajal telo križanega Kristusa. Zdaj se bo daroval tudi on kot mučenec.
To nikakor ne pomeni, da bi tedaj ali pa dandanes kogarkoli vabil, spodbujal in silil k mučeništvu. Uči le, kako je treba znati sprejeti celo trpljenje in samodarovanje, kadar z njim lahko človek pokaže svojo ljubezen do Boga in ljudi. Vedel je namreč, da bo s tem utrdil vero pri mnogih in še večim pomagal priti do nje. Po besedah njegovega malo mlajšega sodobnika Tertulijana je namreč kri mučencev seme kristjanov.
Sporočilo, ki ga danes lahko razberemo iz njegovega darovanja življenja je prej v tem, da ne živi v polnosti tisti, ki ima le sebe v svojem središču, ki le zase kopiči stvari in misli, materialne in duhovne dobrine, ampak tisti, ki svoje življenje razdaja vse naokrog in ga nekako žrtvuje za druge dan za dnem in uro za uro. Čeprav je videti, kakor da preliva kri za druge, pa vendar seje dobroto in ljubezen, ki rodita svoje sadove.
Je potem res kaj nenavadnega, da te Ignacijeve misli odmevajo še danes in še danes prinašajo sadove?
