O odlični delovni klimi in večkratnih frustracijah na Oddelku za tujce
Baletni ansambel SNG Opere in baleta Ljubljana je mednaroden. “Med plesalci najdemo Japonce, Fince, Britance in Italijane,” našteva baletni plesalec Filippo Jorio, Italijan, ki se je v Ljubljano zaradi dela preselil pred petimi leti. Ravno to, da dela v mednarodnem okolju, mu preprečuje, da bi se naučil slovenskega jezika. Univerzalni jezik med Filippovimi sodelavci je namreč angleščina.
Ljubljana je podobna Torinu
Ob prihodu v Ljubljano je Filippo presenečeno ugotovil, da je naša prestolnica precej podobna njegovemu domačemu Torinu.
V Torinu imamo reko, v ozadju pa pogled na hribe in gore. Geografija je res podobna in zaradi tega sem se takoj počutil kot doma.
Stereotipov o Italijanih je veliko. Eden je gotovo ta, da ne znajo govoriti angleško, če že, pa to počnejo zelo slabo. Filippo vzroke za nizko raven znanja angleščine v primerjavi z drugimi državami Evropske unije vidi predvsem v italijanskem izobraževalnem sistemu.
Najbolj neverjetna izkušnja je bil pogovor z 11-letno slovensko punčko, s katero sem se z lahkoto pogovarjal v angleškem jeziku. Šokiran sem bil nad njenim znanjem. Težko si predstavljam, da bi 11-letna Italijanka tako dobro govorila angleško. Oziroma si tega sploh ne morem predstavljati.
Naša prednost na tem področju je italijanska slabost – sinhronizacija.
Ko sem zaživel tu, sem med gledanjem televizije opazil, da so pri vas filmi v angleščini, da niso sinhronizirani. Počasi sem se navadil – zdaj me ne moti več. Ampak spomnim se, kako sem bil presenečen, ko sem prvič slišal pravi glas igralke Meryl Streep. Sploh nisem verjel, da je to ona.
Konstruktivna delovna klima
Če govorimo o atmosferi na delovnem mestu, je pri nas boljša kot ponekod drugod v Evropi, pove Italijan.
Všeč mi je, da recimo ni velike razlike med solistom in demisolistom. Ne govorim o kakovosti, tehniki in izkušnjah, na tem področju je razlika seveda velika. Govorim o medčloveških odnosih in delovnem pristopu. Mirno je, ni vzvišenosti, ni drame. To je odlično, saj je končni rezultat vedno skupen in zanj moraš delati kot ekipa. Tega v številnih drugih ansamblih ni, kar je škoda.
Poudari uspešno turnejo prejšnje sezone po Južni Ameriki. Čeprav je bila skupina plesalcev majhna (14 plesalcev) in da so ogromno potovali, so bile to “verjetno ene izmed najboljših predstav, kar so jih imeli. Ker so delali kot ekipa in podpirali drug drugega.” Na vprašanje o načrtih za prihodnost odgovarja, da nikoli ne veš, kam te peljejo priložnosti in cilji. Zadnjih ima še veliko, tujih odrov ne izključuje.
