Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek.
Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi.
Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih.
Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude.
Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose.
Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen.
Človek, ki ga obvladuje močan občutek negotovosti, okrog sebe gradi zaščitne ograje, včasih prave okope. Na razne načine se trudi svojo naravno človeško ranljivost in mehkobo skriti pred drugimi ljudmi. Kot bi bila občutljivost prekršek.
Eden najpogostejših načinov prikrivanja ranljivosti je, da se na zunaj kažemo drugačni, poskušamo izgledati močni. Namesto, da bi bili močni, smo še bolj krhki in še bolj smo v nevarnosti, da nas to lahko prej ali slej zlomi.
Svojo negotovost lahko skrivam tudi pred seboj. Je sebi ne priznam. Kot da občutljivosti ni. Toda tudi če mi morda nekateri ljudje verjamejo, sebe s tem osiromašim. Namesto, da bi uporabljal občutljivost kot svoj naravni dar, svojo pristno naravo, sem na nek način v sebi zmeden, izgubljen. S težavo se premikam v pravo smer, kot bi hodil po poti, kjer so podrti mostovi, težke skale v reki življenja, pregrade, preko katerih ne gre, in skoraj se utapljam v motnih valovih, ranim v nevidnih nevarnostih.
Spominjam se prvega srečanja s svojim sedanjim možem. Pojavil se je pred menoj. Nisem bila pripravljena, da me bo skušal potegniti iz moje zadržanosti, običajne previdnosti. Niti opazila nisem, da ni bilo moteče, čeprav je prestopal moje takratne meje. Prihajal je blizu na izviren način. Bilo je, kot bi čakala, da me nekdo povabi na višjo raven odprtosti ter ob tem sprejema mojo občutljivost, previdnost in obenem radovednost, ki prav kliče k dozorevanju v vseh razsežnostih. Kako dragocene so take spodbude.
Če del sebe sistematično zanikam, osiromašim svojo Pot, zakopljem talent, ga ne razvijam tako kot je v božjih očeh naša bistvena naloga. Sprejeti sebe pomeni, da lažje živiš polno, z modrostjo in odprtostjo hodiš naprej. Moja enkratnost je dar. Dovolim, da zacveti, da se izrazi, brez bojazni pred odklonitvijo. V tej drži potem lahko dosegam pristne, globoke, ustvarjalne, ljubeče odnose.
Všeč mi je misel, da človek do življenjske modrosti pride samo s svojo naravno, pristno občutljivostjo, a le če jo prizna in jo živi, če živi vse, kar je. To je božji dar, to je položeno vanj, to je njegovo bistvo. Moj Bog me sprejema v vsem, je brezpogojna Ljubezen.
