Slomšek za današnjo rabo

Slomšek za današnjo rabo! ali Človek 19. st., izziv za Človeka 21. stoletja – obakrat z veliko začetnico. Slomšek za danes? Kje so/smo ali bi lahko bili”Slomškovi”? Tam, kjer bi kakor on, po njegovem vzoru, živeli v prostoru in času odgovorno življenje. Zato ni potrebe biti škof, treba se je le zavedati, da ima vsakdo izmed nas svoje poslanstvo. Zakaj ne škof? Slomšek škof je bil eden in edini. Kakor on, se mora vsakdo med nami naprej zavedati kakovosti lastne osebe, kakor Slomšek od svojega otroštva dalje. V to zavedanje je vključeval situacije, nezaželene ali celo prepovedane. Ko so mu kot otroku izbirali botra, se je pretihotapil v cerkev, kjer so izpraševali bodoče botre. Kot šolski nadzornik se je zavedal, da more le knjiga duhovno bogatiti in zato je bil pobudnik in mecen Mohorjeve. In po besedah Faganela: “jasno se je zavedal, da slovenska kultura v tekmovalnem ozračju bogatih in številčnejših sosednjih kultur, zlasti napadalne nemške, ne bo obstala, če ne bo postala množična … – množično medijsko sodobna.” S prenosom sedeža škofije, je dregnil v neželeno dunajsko stališče: nobenih sprememb, le diplomatska drža je pripeljala do tega, da je bilo storjeno, kakor je. In njegovi nasledniki, so bili uspešni le toliko, kolikor so izhajali iz sebe. Škof Držečnik, biblicist in izobraženec, je slovenskemu prostoru dal knjigo vseh knjig – v marsičem še ne preseženo mariborsko izdajo SP. In škof Lipovšek, gospodarstvenik, je s svojimi dejanji – predvsem materialno, zaslužen, da je Slomškove dediščine nekaj ostalo. Vsi omenjeni odgovarjajo na, na začetku zastavljeno vprašanje, vse je v razumevanju znamenja časov. In za vse omenjene je značilno zdravo družinsko življenje. Mati pri Slomšku, mati pri Držečniku, mati pri Lipovšku. In če je veljalo, da gre vera po duhovnikih gor, se prevečkrat pozablja, da ti prihajajo iz zdravih družinskih okolij, ki so garant za zdravo družbo brez zlorab nemočnih. In “čednosti” tako Slomšek, voditi “po potih, … je moja … dolžnost … in skrb”, so lahko le izkustvo iz družinskega okolja. Prepoznavanja znamenj časa in življenjske izkušnje za blagor narodne in državne skupnosti imamo svoje zgodovinsko izkustvo že v protestantih Trubarju in Dalmatinu, v katoličanih: Slomšku učitelju, narodnem buditelju in prosvetljencu, Držečniku in Lipovšku in še kom, a vedno le kot eden in edini.