Na trgu je okoli 35 do 40% slovenske zelenjave, večino pa še vedno pripeljejo iz držav bivše Jugoslavije, Albanije, pa tudi iz zahodno evropskih držav, kot so Portugalska, Španija, Italija. Približno polovica v Sloveniji pridelane zelenjave se proda prek zadrug, lani je bilo tako prodanih dobrih 4000 ton zelenjave in 4.200 ton krompirja. Največje odkupovalke so kmetijske zadruge Krka Novo Mesto, Ptuj, Agraria Koper, Sloga Kranj in Cerklje. Kljub temu da se slovenski potrošnik zaveda prednosti slovenske, lokalno pridelane zelenjave, pa se domača pridelava po nekaterih podatkih celo zmanjšuje oz. stagnira. Razlog je v tem, da na trgu kakovost slovenske zelenjave ni pravilno ovrednotena, je Jernejki Drolec v pojasnila Valerija Kodrič Majcen iz kmetijske zadruge Ptuj, ene večjih odkupovalk slovenske zelenjave. Letno odkupijo približno 2500 ton, največ mladega krompirja, rdeče pese in čebule.
Uvozna cena tuje zelenjave, obdelane s snovmi, ki v Sloveniji niso dovoljene, postaja kriterij za določanje odkupne cene domače zelenjave
Na trgu je okoli 35 do 40 % slovenske zelenjave, medtem ko večino še vedno pripeljejo iz držav bivše Jugoslavije, Albanije, Portugalske, Španije in Italije. Približno polovica v Sloveniji pridelane zelenjave se proda prek zadrug.
Slovenski potrošnik kupuje lokalno
Kljub temu da se slovenski potrošnik zaveda prednosti slovenske, lokalno pridelane zelenjave, se domača pridelava po nekaterih podatkih celo zmanjšuje oz. stagnira. Razlog je v tem, da na trgu kakovost slovenske zelenjave ni pravilno ovrednotena, je Jernejki Drolec pojasnila Valerija Kodrič Majcen iz Kmetijske zadruge Ptuj, ene večjih odkupovalk slovenske zelenjave.
Naša proizvodnja tehnološko ni prilagojena podnebnim spremembam, da smo v preteklih letih premalo investirali v zaščito, v rastlinjake, v sodobne tehnologije, da je še veliko ročnega obiranja, da naša zelenjava še vedno raste v zemlji. Dosežena cena vsega tega ne odraža in posledično prihaja do opuščanja pridelave.
Slovenski potrošnik je ozaveščen, da je lokalno pridelana zelenjava, ki ni podvržena dolgim transportom, bolj kakovostna, bolj sveža in vsebuje zato več hranilnih snovi. Pridelovalci menijo, da je zanjo tudi pripravljen plačati nekaj več. Trgovci pa skušajo svojo konkurenčnost uveljaviti prav z oglaševanjem čim nižjih cen v Sloveniji pridelane zelenjave, kar se odraža v nizkih cenah za pridelovalce. Pridelovalci letos v primerjavi z lani za zelenjavo iztržijo vsaj 10 % manj.
Visoke zahteve glede škropljenja
V Sloveniji je v primerjavi z drugimi državami izbor fitofarmacevtskih sredstev bolj omejen, uporaba sredstev za ohranjanje svežosti ni dovoljena. Zahteve glede škropljenja so višje, a to v ceni ni ovrednoteno. Nadzor uvožene zelenjave pa je dvomljiv.
Ta kvaliteta, ki jo dosegajo naši pridelovalci na prodajni polici, ni dovolj ovrednotena. Velike količine zelenjave, ki prihajajo iz tujine, so pridelane čisto pod drugačnimi pogoji. Skoraj bi lahko rekli, da gre za industrijsko pridelavo, ki zaradi razdrobljenosti kmetijskih površin v Sloveniji ni možna.
Slab tržni položaj izvira iz nepovezanosti, kar slabi položaj pridelovalcev na trgu. Glavni izziv je torej povezati pridelovalce in s tem izboljšati nastop na trgu. V ptujski Kmetijski zadrugi zagovarjajo ustanovitev borze za domačo zelenjavo.
Prek borze za doma pridelano zelenjavo bi bili speljani vsi tokovi ponudbe in povpraševanja za vso tržno zelenjavo. Menimo, da bi bil potem tudi nastop na trgu enakopraven, položaj pridelovalcev bi se finančno lahko izboljšal.
Mnogi predlagajo uvedbo masnih bilanc, s katerimi bi lahko spremljali masne tokove od njive do trgovskih polic, kar bi preprečilo tudi ponarejanje deklaracij in nepravilnih oznak o poreklu. Drugi se zavzemajo za vstop v shemo Izbrana kakovost Slovenije, ki edina poleg visoke kakovosti zagotavlja tudi slovensko poreklo. Tretji, ki gledajo bolj kratkoročno, pa v tem vidijo samo dodatne stroške.
Iz Evrope sicer prihajajo poročila o veliki prizadetosti pridelka zelenjave zaradi letošnje ekstremne suše, zlasti v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Nemčiji, Veliki Britaniji, Madžarski in Poljski. Škoda v evropskem kmetijstvu bo velika, končni izpad pa bo mogoče oceniti šele po spravilu jesenskih pridelkov.
