Kaj se pri tej metodi, ki spodbuja kreativne ideje, dogaja v naših omrežjih? Kdaj skupina pri tem pomaga in kdaj ne?
Viharjenje možganov, možganska nevihta ali z dobro znano tujko – brainstorming, je skupinska tehnika, ki jo včasih izberemo za generacijo novih idej, kreativnih rešitev in podobno. Tokrat bomo torej naše možgane postavili v skupino drugih možganov in skušali biti čim bolj ustvarjalni in inovativni. Kaj se pri viharjenju možganov dogaja z našimi nevronskimi omrežji, smo pri tem bolj učinkoviti v skupini ali če smo sami? Tokrat je bila z nami sociokulturna psihologinja in doktorska raziskovalka na univerzi v Neuchatelu v Švici, Hana Hawlina.
Ime možgansko viharjenje izhaja še iz časov pred sofisticiranimi tehnologijami za opazovanje naših možganov, medtem ko jih viharimo, gnetemo, mečkamo, zato da bi dobili čim več idej. Ime izhaja predvsem iz fenomenološkega občutka, da se v naših možganih res nekaj dogaja, medtem ko iščemo nove ideje.
Pri tem sta še posebno aktivni dve možganski omrežji.
Gre za soaktivacijo med mirovnim omrežjem (default mode network), na neki način privzeti način delovanja naših možganov, značilen za obdobje, ko mirujemo, zato je nenavadno, da se aktivira takrat, ko intenzivno iščemo ideje. Vključuje pa več struktur za raznolike funkcije, kot so sanjarjenje, domišljija, razmišljanje o prihodnosti, avtobiografski spomin, moralno razmišljanje in razmišljanje o drugih. Drugo omrežje, ki je navzoče pri viharjenju možganov, pa je omrežje za izvršilne funkcije (executive control network), ki zajema različne strukture v bolj frontalnem delu možganov, nadzoruje delovanje drugih procesov in je zelo povezano s samonadzorom in samokritičnostjo.
