Slovenska filmska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerni film
Je slovenska režiserka in scenaristka, ki jo zanimajo krivice in zgodbe, ki jih ne bi smeli pozabiti. Avtorica več kot 40 dokumentarnih in treh igranih filmov. Dobitnica številnih filmskih nagrad. Prva ženska, ki je v Sloveniji posnela igrani celovečerec. Umetnica, ki je na svoji koži čutila ideološki pritisk. Mama, sestra, žena, prijateljica. Maja Weiss je filmska ustvarjalka, ki zadnjih 30 let sooblikuje slovensko filmsko krajino.
Magija filma je, da te potegne vase, pravi režiserka, katere zadnji projekt je filmski selfie – dokumentarni film o njej sami in dobi, v kateri je odraščala. V filmu My way 50 – med izgubljenim in najdenim svetom je Maja Weiss našla veliko bolečine in žalosti, kar so razkrivali njeni dokumentarci, ki iščejo resnico, opozarjajo na krivice in kršitve človekovih pravic. Po drugi strani pa tudi veliko lepega – človeka, lepoto človekove duše, lepoto preživetja, upanja, vztrajanja …
“Ogromno sem se naučila o življenju. Poskušala sem razumeti življenje, skozi vse te filme sem poskušala razumeti to, kako ljudje funkcioniramo, kdo smo, kaj to sploh je življenje. (…) Vedno je šlo za neki angažma, po drugi strani pa za človeške drame – to lepoto in ta preživetveni gon, ki ga ljudje nosimo v sebi.”
Ljubezen do filma in tudi drugih vrst umetnosti (glasbe, literature) je Maja Weiss začutila že v svojem otroštvu, za kar je zaslužen predvsem njen oče. Večeri, ko se je vsa družina zbrala pred televizijo in si ogledala kakšno hollywoodsko klasiko, so bili nekaj posebnega, se spominja režiserka. Na njeno osebno in poklicno življenje so vplivali tudi novinarski krožek v osnovni šoli, profesorica filozofije na gimnaziji, Metlika s svojo kulturno-umetniško sceno in punkom, pozneje Ljubljana in AGRFT, v 90. letih Berlin. Podpisala se je pod 40 dokumentarnih filmov in tri igrane. Na eni strani jo torej zanima fikcija, ki je polna iluzije, domišljije, ustvarjanja novih zgodb, na drugi strani pa dokumentarni filmi, ki so pričevanje o tem, kar se je res zgodilo, iskanje in odkrivanje resnice. Ali ni to dvoje v nasprotju?
“Videla sem, da mi je to dvoje oboje všeč in mi je zelo pomembno. Da me dokumentarni filmi držijo realno na tleh, v tem življenju, da ne odletim nekam daleč. In da sem zelo hvaležna za igrane filme, v katerih lahko kot bog konstrukturiram in rekonstrukturiram stvari, jih postavljam tako, kot jih jaz vidim, doživljam, čutim, vsako slikico dejansko ti ustvariš. To sta dva različna principa in oboje me je izjemno zanimalo in oboje je eno veliko raziskovanje. To je raziskovanje v filmski umetnosti, v tem uživam. Vedno pa mi je bila blizu tudi iluzija različnih svetov – zatekanje v neke druge svetove, v neke druge izkušnje, v neka druga življenja.”
Danes je igrani film težje posneti, saj zanj potrebuješ več denarja kot za dokumentarni film. Denarja pa ni veliko. Maja Weiss vseeno pravi, da to, kar nastane, je dobro. Vsak slovenski filmski ustvarjalec namreč v svoj film vloži vse, saj ve, da ni prostora za napake – tako kot jih npr. dopuščamo v športu. V širši družbi še prevečkrat razberemo mnenje, pravi Weissova, da sta kultura in umetnost “zafrkancija”.
“To je odgovorno in trdo delo. Res pa je, da vsaka zgodba ni uspešna zgodba. Tukaj se vidi stresna pozicija. Lahko govorim iz sebe – mene je strah! Mene je absolutno strah naslednjega filma. In strah je slaba popotnica. Moraš biti osvobojen – ko si mlad, si osvobojen, moraš biti drzen in si upati. In ravno temu lahko mogoče pripišem nekaj svojih uspehov v preteklosti. Seveda moraš biti ustvarjalen, ampak prav tako te ne sme biti strah.”
