Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal.
Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal.
Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo.
Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen.
Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka.
Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje ‘olje’? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal.
Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal.
Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo.
Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen.
Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka.
Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje ‘olje’? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
