Skoraj devet desetletij gradnje
Ne dosti več kot znaša povprečna življenjska doba moških in žensk v državah članicah OECD, približno 84 let, je trajala gradnja pravoslavne cerkve v Ljubljani. Temeljni kamen je bil položen leta 1932, neuradno je bila gradnja končana štiri leta pozneje, ko je bila zgrajena zunanja lupina cerkve. Ta je danes kulturni spomenik lokalnega pomena mesta Ljubljane. Uradno je bila cerkev končana leta 2005, torej 86 let pozneje.
Spoznavanje zgodovine gradnje cerkve svetega Cirila in Metoda, je vsaj deloma tudi spoznavanje zgodovine nastajanja in delovanja srbske pravoslavne skupnosti na Slovenskem, skupnosti, ki šteje približno 55 tisoč članov. Pravoslavje se je v Sloveniji začelo širiti po koncu prve svetovne vojne, najbolj v obdobju, ki ga imenujemo obdobje med dvema vojnama.
Po nastanku kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev 1. decembra leta 1918, je nastala nova državna tvorba, ki je povzročila tudi preselitev precejšnjega števila srbskih družin v Slovenijo, zlasti vojakov in uradnikov. Uradno je bila Srbska pravoslavna cerkev v Ljubljani ustanovljena leta 1921. Do izbruha druge svetovne vojne so v treh največjih slovenskih mestih Ljubljani, Mariboru in Celju začeli graditi, v Mariboru in Celju pa tudi dokončali gradnjo pravoslavnih hramov.
Vse tri so delo arhitekta Momirja Korunovića. Z značilnimi kupolami je sledil neobizantinskemu slogu, značilnem za obdobje med obema vojnama. Ob izbruhu druge svetovne vojne so Nemci razminirali mariborsko in celjsko cerkev, ljubljanska pa italijanske okupatorje ni motila in je ostala takšna kot je takrat bila – nedokončana. Pred izbruhom druge svetovne vojne je dobila ikonostas znamenitih rezbarjev bratov Nestorja in Lazarja Aleksijevića iz Makedonije, ikone pa je napisal, kajti ikone se ne rišejo ampak pišejo, slovenski slikar, restavrator in profesor Mirko Šubic.
Uradno je bila ta cerkev končana leta 2005, ko je postala tudi največja galerija pravoslavnih fresk v tem delu Evrope. Na pot spoznavanja zgodovine pravoslavne cerkve na Slovenskem se je odpravil Jurij Popov, sopotnika pa sta bila preučevalec te zgodovine doktor Bojan Cvelfar in paroh ljubljanske pravoslavne cerkve Peran Bošković.
