Gasilec, ki je enajstkrat postal državni prvak v kikboksu

Marjan Bolhar je večkratni zmagovalec evropskih in svetovnih pokalov ter pobudnik številnih dobrodelnih akcij

foto: Jure K. Čokl

Ko Marjan govori o svojih uspehih, človek nehote dobi občutek, da mu je skoraj malce nerodno. Skromnost je ena izmed lastnosti, ki ju pozoren poslušalec takoj opazi. Morda tudi zato ni toliko medijsko izpostavljen, čeprav je jasno, da bi moral biti. Je prvak treh kontinentov v kickboxu, disciplini, s katero se je resno začel ukvarjati šele s 26 leti. Relativno pozno, torej. A do takrat je že postal mojster v aikidu in boksu, v sloviti šoli mojstra Janeza Galeta. In to je vsekakor dobra osnova, skromno prizna.

Sam pove, da je tekmovalen tip, a nikoli na škodo tistega, s katerim se bori. Do nasprotnikov ima vedno veliko spoštovanja, pravi.

Tisti, s katerim se boriš, je prav tako prišel, da bi dal, pokazal vse. Ali mu uspe ali ne, je odvisno od mnogih dejavnikov. A v dvoboj je vložil vse, v njem je pustil svoje srce, to pa je zmerom treba spoštovati.

Želja po tekmovanju je nekaj, kar ga nenehno žene naprej. Da bo zmagoval, je obljubil svoji mami, ko sta se za vedno poslavljala. Te obljube, kakor pravi, še ni čisto izpolnil. Prepričan pa je, da bi njegova mama, če bi ga lahko videla, plesala od sreče.

Je velik vzornik številnim mladim, s katerimi se ukvarja kot trener. Predvsem pa je vzornik svojima sinovoma, ki mu pomenita motivacijo in zavedanje odgovornosti. Tisto pravo podporo ima v svoji ženi, ki je sprejela njegov urnik in način življenja.

Pri meni se vse začne in konča pri družini. To je najpomembneje. Seveda je mojo Marjano strah zame, sploh pred velikimi tekmami. A ko se vrnem, sploh če je bil nastop uspešen, je poplačano vse. In takrat, ko smo skupaj, se zares trudim družini dati čisto vse, kar lahko dam. Časa ni veliko, zato ga je treba preživeti kakovostno.

Kot trener zahteva veliko, tak je tudi do sebe. Rad bi postal prvi, ki bi osvojil naslove najboljšega na vseh celinah. To je velik zalogaj, a hkrati tudi motivacija, ki jo nujno potrebuje. Do izpolnitve cilja mu manjkajo še trije naslovi. Očitno mu tudi takrat, ko bodo rokavice za zmeraj obvisele na steni, ne bo dolgčas. Zdaj se ukvarja tudi s treningi borilnih športov za starejše ljudi in ljudi s posebnimi potrebami. Zmagovalec je tudi na tem področju, saj so rezultati odlični. A tudi ob tem ostaja skromen. Morda kar malo preveč. Ker medijsko ni zelo izpostavljen, si velik del stroškov tekmovanj in treningov plača sam. Morda se bo to vendarle spremenilo, saj si tak športnik zasluži podporo tudi na tem področju.

Zato ni presenetljivo, da ima tako podporo tudi v službenem okolju, v katerem ga podpirajo tako sodelavci kot tudi vodstvo. In to ob njegovi karizmatični skromnosti, iskrenih odgovorih in predanosti svojim izzivom zares ni težko.