Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja k neposredni dejavnosti smisla človeškega življenja, podobno, kakor beseda hrana spodbuja k neposredni dejavnosti zaužitja hrane. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti Ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te dejavnosti, ki jih izvajamo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjeno v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja k neposredni dejavnosti smisla človeškega življenja, podobno, kakor beseda hrana spodbuja k neposredni dejavnosti zaužitja hrane. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti Ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te dejavnosti, ki jih izvajamo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjeno v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega.
Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje.
Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci
