Srečala sem nekdanjega soseda. Povedal mi je, da se je veliko spremenilo, odkar sem odšla. Omenil je tudi sosedo Ivano, da jo zelo redko vidi. Na vrtu sedi, pod hruško. Tišje je rekel, da se je spremenila. Iz nekdanje živahne ženice, polne življenja je postala tiha, turobna. Spomnila sem se, da mi je vsako leto prinesla hruške: Zvončke sem vam prinesla, je rekla. Z veseljem je delila svojo solato. Ko sem rodila sinčka, mi je prinesla kokoš. Da boste močni, mi je zatrdila. Veselo se je smejala. Večkrat sva se srečali. Za praznike sem ji nesla potico. Čakala me je in me navdušeno pozdravila. Vaša je najboljša, je rekla.

Odločila sem se, da jo ponovno obiščem. Kaj se dogaja z njo, da beži pred ljudmi? Je razočarana? Potrebuje pomoč ob zdravstvenih težavah? Tako topla, vesela je bila njena bližina. Bila je kot angel, ki je varoval vso vaško okolico.

Človek se včasih počuti nično, ali pa skoraj nično. Da bi se najraje vdrl v zemljo. Majhen, nemočen. In ob tem pride malodušje. Koliko ljudi je okrog nas, ki živijo v nekakšni odmaknjeni, zaprti drži. Z grenkobo opazujejo ljudi in čakajo, kdaj bo kdo spet »narobe« odreagiral nanje. Prestrašenost, žalost, zamera zatemni pogled. Takrat spodbudne besede, lepota in priložnosti v življenju letijo mimo. Kot bi vse to želelo takoj umreti. Tako človeško je to. Zgodi se.

Najbolj me boli, ker se ne morem z nikomer pogovarjati, mi je rekla Ivana, ko sva se srečali in sem jo lahko objela. Pa sem se zatekla v senco moje hruške. In se mi zdi, da me razume.

Ljubo drevo, v njegovi senci me ni strah, v šumenju krošnje slišim pesem mojega življenja, čutim svobodo duše, gledam na svojo pot. Zaprem oči in opazujem ljudi, ki so se zvrstili v mojem življenju. Predstavljam si, da hodijo mimo kot v sprevodu. Držijo se za roke. Tako se zdi. In mi je prišlo na misel. Vsi smo povezani. V vseh obdobjih življenja. Kot pri drevesu, v raznih letnih časih. Listi odpadejo, življenje ostane. Razdrapano, trdo, staro deblo, ki ga plemenito razkazuje svetu in govori o vztrajnosti, tudi žrtvovanju, skrivnosti vsega, kar je in kar ga obdaja. Mogoče se bom nekoč tudi jaz prijela za roko. Za tisto roko, ki mi je najbližja. Sedela sem ob njej in jo prijela za roko.

Ljubezen opogumlja. Sprva samo od daleč zaslišiš njen odmev. So grde strani življenja, ampak je tudi lepo, svetlo. Ko zbereš moč, se zaveš, da je vse odvisno od tebe. Iščoče stopaš naprej in se oziraš za ljudmi.

Srečala sem nekdanjega soseda. Povedal mi je, da se je veliko spremenilo, odkar sem odšla. Omenil je tudi sosedo Ivano, da jo zelo redko vidi. Na vrtu sedi, pod hruško. Tišje je rekel, da se je spremenila. Iz nekdanje živahne ženice, polne življenja je postala tiha, turobna. Spomnila sem se, da mi je vsako leto prinesla hruške: Zvončke sem vam prinesla, je rekla. Z veseljem je delila svojo solato. Ko sem rodila sinčka, mi je prinesla kokoš. Da boste močni, mi je zatrdila. Veselo se je smejala. Večkrat sva se srečali. Za praznike sem ji nesla potico. Čakala me je in me navdušeno pozdravila. Vaša je najboljša, je rekla.

Odločila sem se, da jo ponovno obiščem. Kaj se dogaja z njo, da beži pred ljudmi? Je razočarana? Potrebuje pomoč ob zdravstvenih težavah? Tako topla, vesela je bila njena bližina. Bila je kot angel, ki je varoval vso vaško okolico.

Človek se včasih počuti nično, ali pa skoraj nično. Da bi se najraje vdrl v zemljo. Majhen, nemočen. In ob tem pride malodušje. Koliko ljudi je okrog nas, ki živijo v nekakšni odmaknjeni, zaprti drži. Z grenkobo opazujejo ljudi in čakajo, kdaj bo kdo spet »narobe« odreagiral nanje. Prestrašenost, žalost, zamera zatemni pogled. Takrat spodbudne besede, lepota in priložnosti v življenju letijo mimo. Kot bi vse to želelo takoj umreti. Tako človeško je to. Zgodi se.

Najbolj me boli, ker se ne morem z nikomer pogovarjati, mi je rekla Ivana, ko sva se srečali in sem jo lahko objela. Pa sem se zatekla v senco moje hruške. In se mi zdi, da me razume.

Ljubo drevo, v njegovi senci me ni strah, v šumenju krošnje slišim pesem mojega življenja, čutim svobodo duše, gledam na svojo pot. Zaprem oči in opazujem ljudi, ki so se zvrstili v mojem življenju. Predstavljam si, da hodijo mimo kot v sprevodu. Držijo se za roke. Tako se zdi. In mi je prišlo na misel. Vsi smo povezani. V vseh obdobjih življenja. Kot pri drevesu, v raznih letnih časih. Listi odpadejo, življenje ostane. Razdrapano, trdo, staro deblo, ki ga plemenito razkazuje svetu in govori o vztrajnosti, tudi žrtvovanju, skrivnosti vsega, kar je in kar ga obdaja. Mogoče se bom nekoč tudi jaz prijela za roko. Za tisto roko, ki mi je najbližja. Sedela sem ob njej in jo prijela za roko.

Ljubezen opogumlja. Sprva samo od daleč zaslišiš njen odmev. So grde strani življenja, ampak je tudi lepo, svetlo. Ko zbereš moč, se zaveš, da je vse odvisno od tebe. Iščoče stopaš naprej in se oziraš za ljudmi.

Silva Matos