Tako rekoč stalne evropske poštne zveze s tekači, z jezdeci ali z vozovi so vse od 16. stoletja potekale tudi čez slovenske pokrajine, stoletje pozneje pa so uvedli še osebni potniški promet. Glavna postaja je bila v Ljubljani, v katero je vsak četrtek pripeljal poštni voz z Dunaja in iz Gradca. Od Ljubljane do Vrhnike so so se nato potniki raje peljali s čolni, potem pa nadaljevali vožnjo mimo Hrušice in po Vipavski dolini do Gorice ter naprej proti Trstu in Benetkam. Drugo redno poštno zvezo so vpeljali med Ljubljano in Karlovcem – pošta je prihajala vsak delavnik, osebnemu prometu pa je bil namenjen petek.
V naslednjem stoletju so se razmere precej izboljšale.V evropskem voznem redu za leto 1779 piše, da je šla po slovenskem ozemlju enkrat na teden potniška povezava številka 101 Ostende-Rim. Čez naše dežele je vodila iz Gradca skozi Maribor, Celje, Ljubljano, Vrhniko in Postojno, iz Trsta pa nadaljevala pot proti Benetkam, Raveni in Rimu. Podobni trasi po našem ozemlju sta imeli tudi pošta številka 66 med Dunajem in italijanskimi deželami ter številka 103 med Dunajem in Zagrebom.
Vozni red navaja čase odhodov, ne pa tudi prihodov, ki očitno niso bili preveč zanesljivi. Vožnja od Ljubljane do Gradca, na primer, je trajala tri dni in pol. Ker so poleg vremenskih nevšečnosti in slabih cest prežali na poštne uslužbence in potnike še roparji, so vozove spremljali oboroženi jezdeci.
Proti koncu 18. stoletja so začele po naših cestah voziti potniške poštne kočije – »diližanse«. Imele so podvozje z vzmetmi in oblazinjeno notranjost, navadno pa jih je vleklo več parov konj. Cena je bila zelo visoka; odvisna je bila seveda od razdalje, števila vpreženih konj ter od številnih mitnin in cestnin. Na te linije so se navezovale lokalne kopne ali plovne povezave in tako je bilo ob koncu 18. stoletja iz Slovenije mogoče potovati v številna pomembna evropska mesta.
—–
ANTON JANŠA je bil eden najboljših poznavalcev čebel in številne njegove ugotovitve s tega področja še niso presežene. Znanje si je pridobil po večini z opazovanjem čebel ter iz praktičnih izkušenj z gojenjem, nato pa je to svoje znanje, izumiteljske sposobnosti in umetniško nadarjenost povezal v celoto. Leta 1770 je postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva za vse avstrijske dežele, po njegovi smrti pa je cesarica Marija Terezija ukazala, da morajo vsi državni učitelji čebelarstva delati po Janševih načelih.
Njegovi strokovni knjigi sta doživeli kar dvajset izdaj v štirih jezikih in sta zanimivi še dandanes – ne le z zgodovinske, marveč v marsičem tudi s praktične plati. Kot slikar je panjske končnice po tedanji kranjski navadi tudi poslikaval in jim tako dodajal še estetsko vrednost. Začetnik modernega čebelarstva Anton Janša se je rodil na današnji dan leta 1734 na Breznici na Gorenjskem.
Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je lani 20. maj soglasno razglasila za Svetovni dan čebel.
—–
MAJDA STROBL je 1954. leta doktorirala na Pravni fakulteti v Ljubljani. Na njej je bila do leta 1983 redna profesorica za ustavno pravo, vmes pa štiri leta še dekanica. Bila je tudi sodnica slovenskega ustavnega sodišča, leta 1984 pa je dobila naziv zaslužne profesorice ljubljanske univerze. Bila je pobudnica za ustanovitev magistrskega študija za pravno-politično področje in ustavno pravo. Z znanstveno-raziskovalnim, pedagoškim in mentorskim delom je pomembno prispevala k razvoju ustavnopravne znanosti in stroke. Rodila se je na današnji dan leta 1920 v Ljubljani.
