Ob svetovnem dnevu Zemlje se oziramo v slovensko tradicijo varovanja narave.
»Če kdo, potem imamo Slovenci veliko razlogov za zadovoljstvo in ponos glede našega odnosa do varovanja narave. To posebej velja za gozdove. Na tujem z velikim spoštovanjem govorijo o naših izkušnjah in tradiciji.« To je le ena izmed misli doktorja Petra Skoberneta, biologa in pomembnega naravovarstvenika, ki se naravovarstvu posveča še dobra štiri desetletja in jo je izrekel v oddaji Sledi časa Jurija Popova. Varovanje narave je sicer razmeroma mlado področje delovanja človeka, pojavilo se je šele po izbruhu industrijske revolucije v 19. stoletju, pri nas pa sega začetek prepoznavanja »naravnih redkosti« v obdobje Janeza Vajkarda Valvasorja, in sicer v konec 17. stoletja, ko je potoval po slovenskih deželah in zbiral gradivo za slovito Slavo vojvodine Kranjske.
Valvasor je tudi prvi uporabil izraz naravne redkosti in sestavil prvi inventar le-teh ter jih povzdignil na raven vrednot. Ta inventar je opisan in objavljen v četrti knjigi Slave, zajema pa 53 poglavij sistematičnih opisov teh redkosti. Pruski geograf, naravoslovec in popotnik Aleksander von Humbolt je šele dobrih sto let pozneje, leta 1814, uporabil izraz naravni spomenik, ki je zelo podoben izrazu naravna redkost. Za začetek načrtnega varovanja naših gozdov pa velja leto 1892. Takrat je bila v prvem gozdno gospodarske načrtu za kočevske gozdove kneza Karla Auersperga zapisana opomba: »Oddelka 38 in 39 naj se kot pragozd ohranita, zato je tu vsaktera raba izključena.«
To štejemo za prvo zavestno naravovarstveno dejanje na Slovenskem. Zapisal jo je skrbnik Leopold Hufnagel in tako utemeljil tako imenovano prebiralno gospodarjenje z gozdovi, kar je danes prevladujoča praksa mnogih dežel. Slovenija je danes gozdnata dežela, poudarja Tomaž Hartman iz kočevskega zavoda za gozdno gospodarstvo, saj gozdovi prekrivajo 60 odstotkov površine, kar zadeva ohranjena območja neokrnjene narave v okviru evropskega programa varovanja narave Natura 2000, pa 37 odstotkov, kar nas uvršča na vrh seznama dežel s takšnimi območji. Evropska raziskava zgodovine bukovega gozda v Evropi je pokazala, da je le-ta mati vseh gozdov, poleg tega pa, da je bukov gozd v Evropi avtohton in ne »presajen« od drugod.
Takšen je tudi pragozd Krokar, eden izmed šestih ostankov pragozda na Kočevskem, ki je od lani na seznamu svetovne naravne dediščine, ki jo vodi UNESC-o. Na tem seznamu je skupaj s pragozdom Ždrocle pod Snežnikom, ki je primer življenja bukve na zgornji gozdi meji. Na tem seznamu so od leta 1986 tudi Škocjanske jame.
