Schönbrunn, Prater, katedrala sv. Štefana, opera, saher torta – Dunaj! Če pa seznamu dodamo še patološki muzej, anatomske voščene figure in kompleks stare Splošne bolnišnice, pa opišemo ekskurzijo, ki jo profesorica Zvonka Zupanič Slavec že petnajst let organizira za študente ljubljanske Medicinske fakultete. Tokrat se jim je pridružil Iztok Konc.
Foto: Katarina Zemljak
Razstava »The Body - Telesa« 18. stoletja ali ko spoznaš svoje telo in začneš ceniti zdravje
Patološki muzej v »stolpu norcev«, Zgodovinsko-medicinski muzej Josephinum z znamenitimi anatomskimi voščenimi figurami, kompleks Stare bolnišnice – pot naše ekskurzije nas je vodila do tistih dunajskih znamenitosti, ki pospešijo utrip vsakemu študentu medicine. Predstojnica inštituta za zgodovino medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani Zvonka Zupanič Slavec svoje študente že več kot desetletje in pol vodi na Dunaj.
Profesorica Zvonka Zupanič Slavec pravi, da je veda brez preteklosti kot človek brez spomina. Slovenski pečat je v avstrijski prestolnici neizbrisen. Zdravnik, matematik, astronom in astrolog Andrej Perlah je bil rektor Univerze na Dunaju in dekan tamkajšnje medicinske fakultete. Pa zdravniki Marko Gerbec, Fran Viljem Lipić, Janez Plečnik, Vincenc Kern – nekateri naši rojaki, ki so pomembno zaznamovali medicinski Dunaj in prispevali k razvoju stroke.
Patolog Aleksander Rotter, ki se je ekskurzije udeležil že večkrat, nas je spremljal po patološkem muzeju v »stolpu norcev«. Narrenturm so zgradili leta 1784 v obdobju cesarja Jožefa II kot prvo psihiatrično bolnišnico. Danes v njem hranijo približno 5000 preparatov, ki nazorno prikazujejo telesne hibe in posledice bolezni.
Besedam, da je človeško telo, pa naj bo bolno ali zdravo, vir zanimanja in predmet radovednih pogledov, pritrjuje tudi umetnostna zgodovinarka Ruth Koblizek. Popeljala nas je po Zgodovinsko-medicinskem muzeju Josephinum z znamenitimi anatomskimi voščenimi figurami. »Že v otroštvu raziskujemo svoje telo, saj želimo izvedeti, kako deluje. Ko po naši razstavi vodimo otroke, so ti navdušeni. Z zanimanjem si jo ogledajo tudi starejši obiskovalci. Povejo nam, da so prebrali kakšen članek ali pa so imeli operacijo, sicer pa niso točno poznali notranjosti svojih teles. Pri nas si lahko vse v miru ogledajo. Muzej pogosto obiščejo tudi negovalci, maserji, šolarji in študenti različnih smeri. Na enem mestu si lahko ogledajo telesa, pa tudi posamezne dele teles, podrobnosti. K nam prihajajo tudi slikarji in ljudje drugih poklicev. Za vsakogar se najde nekaj zanimivega in poučnega.«
Pod kožo smo vsi krvavi
Josephinum obišče približno 10.000 obiskovalcev na leto. Ob zgodovinski medicinski knjižnici domišljijo že več kot 200 let burijo znameniti anatomski prikazi človeškega telesa. Modeli iz voska so izdelani s filigransko natančnostjo in omogočajo vpogled v žile, mišice, kosti in organe. Eksponate si je že v 18. stoletju ob določenih dnevih lahko ogledal prav vsak.
»V tistem času res ni bilo običajno, da bi si lahko prav vsi ljudje ogledali, kaj je pod kožo, kaj se skriva v notranjosti telesa. Priložnosti, da bi videli, kako smo ljudje grajeni, ni bilo. Ob tem se lahko porodijo tudi eksistenčna vprašanja: kdo sem in kako sem nastal. Odgovori na ta vprašanja nam spremenijo dojemanje samega sebe in svojega telesa. Prav lahko se zgodi, da zaradi novih spoznanj postanemo drugačni, bolj samozavestni. Naša zbirka odpira vsa ta vznemirljiva vprašanja. Tudi zato je bilo pomembno, da je bila že takrat dostopna vsem. Vsak si jo je lahko ogledal in se prepričal, kakšen je od znotraj,« je slikovita Ruth Koblizek.
Razvoj medicine so na Dunaju spodbujali in podpirali habsburški vladarji ter zdravniki, ki so službovali na njihovem dvoru. Ruth Koblizek: »Zavedali so se, da morajo biti zdravniki in kirurgi dobro izobraženi – da dobro poznajo anatomijo, notranjo zgradbo človeškega telesa. Do novih spoznanj so prišli tako, da so si ogledali čim več trupel; za kar so imeli dovoljenje države. Že Marija Terezija je zaukazala, da morajo vse, ki so umrli v državnih bolnišnicah, odpeljati na obdukcijo. S tem je kirurgom dovolila, da lahko trupla odprejo, jih uporabijo v učne namene in tako pridobijo nova znanja. Kar je bilo seveda povsem drugače kot prej, ko so trupla secirali le na skrivaj. Pomembno je, da oblast odloči: od zdaj naprej bo tako.«
Prve zdravstvene zakonike in javne bolnišnice so v 17. in 18. stoletju vpeljale terezijanske in pozneje jožefinske reforme. Oba muzeja, ki smo ju obiskali – patološki in zgodovinsko-medicinski –, sta del kompleksa stare Splošne dunajske bolnišnice. Sprehodili smo se skozi številne atrije in parke.
