Poštenost mora ostati izhodišče dokumentiranja sveta z besedo in podobo
Revija National Geographic je nedavno priznala, da je bilo njeno poročanje, pri izbiri tem in fotografij, dolga desetletja obarvano s predsodki in rasizmom. In najbrž niso edini, ki so poudarjanje različnosti uporabili za vzpostavljanje določene hierarhije in vzdrževanje diskriminatornih stereotipov. Dokumentiranje sveta s fotografijami in besedami je zaradi vseobsegajočega spleta in množične potrošnje na voljo tako rekoč vsakomur. A kako ločiti dejstva od interpretacij in se kot odjemalec (bralec, poslušalec, gledalec) otresti bojazni, da bomo prikrajšani za objektivnost in profesionalnost? Lahko še zaupamo, da dokumentaristi našega časa niso samo lutke v rokah peščice skritih odločevalcev, dokumentirane zgodbe pa le še namenski družbeni konstrukti kot sredstva vplivanja in nadzora zaradi finančnih apetitov vplivnežev? Kdaj se zgodi, da v kriznih časih navidezne ali pa resnične ogroženosti bivanja pade prva žrtev vojne – resnica? O stoletju dokumentarizma in predsodkov se bomo pogovarjali s priznanimi, mednarodno uveljavljenimi in tudi večkrat nagrajenimi foto in besednimi zapisovalci življenja, dokumentaristi: Meto Krese, fotografinjo in novinarko, predstojnico oddelka za fotografijo na visoki šoli za storitve VIST; Arnejem Hodaličem, fotografom, fotoreporterjem, popotnikom, urednikom fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic ter Tomom Križnarjem, humanitarcem, borcem za človekove pravice, popotnikom, knjižnim avtorjem in filmarjem.
Od tistih, ki fotografirajo profesionalno, je odvisno, kako se bodo odzvali tisti, ki gledajo te podobe. Poštenost je najpomembnejša. Ne lagati s fotografijo. Čeprav jo lažje prodaš, če se malo zlažeš, ker se laž lažje proda kot resnica. Ker koliko ljudi na tem našem planetu pa sploh še hoče slišati čisto resnico? Počasi gremo v propad.
Tomo Križnar
Svoj skoraj stoletje dolg sporni način poročanja so v uredništvu revije National Geographic želeli vsaj malo omiliti tudi s tem, ko so aprilsko izdajo revije posvetili vprašanjem rase, za naslovnico pa izbrali fotografijo dvojčic. Ene svetlopolte, druge temnopolte.
Meti Krese, priznani in večkrat nagrajeni fotografinji, novinarki in predstojnici oddelka za fotografijo na visoki šoli VIST, katere reportažne zapise so že večkrat objavili tudi v slovenski izdaji National Geographica, se zdi ta poteza zgrešena.
"To je številka, v kateri piše, kako so bili do zdaj rasisti, zdaj pa niso več in potem dajo na naslovnico par, ki je različnih polti, eksotičen primer, ki se zgodi morda enkrat na milijon primerov."
Meta Krese |
Da so v ameriškem uredništvu National Geographica s to naslovnico in posebno številko o rasah pravzaprav želeli pojasniti, da rasa ni genetska zadeva, ampak socialna, pa meni fotoreporter in urednik fotografije pri slovenski izdaji National Geographica Arne Hodalič:
"Zato sta ti dvojčici različnih polti na naslovnici. Ne zato, ker bi bilo to tako posebno, ampak zato, da vidimo, da smo vsi po genetskem materialu popolnoma identični, po ekonomskih, socialnih ozadjih pa se razlikujemo. In rasizem, kot še marsikaj drugega, je čisti konstrukt vladajočih struktur, tistih, ki imajo moč."
Revija je bila ustanovljena leta 1888, kar je le dobrih 20 let po tem, ko je bilo uradno opuščeno suženjstvo v ZDA. In jasno, da se gledanje na družbo kaže tudi skozi članke v reviji, to pa je bilo napačno. Danes to lahko rečemo. Je pa zelo malo revij, ki bi priznale ali se celo opravičile, da so se motile. In v 130 letih se seveda tudi zmotiš. Pri nas v Sloveniji se recimo nihče ni opravičil ali priznal, da bi narobe poročal o izbrisanih. Pa so. Pri nas je tako, da, če se ne opravičiš, si imel zagotovo prav. Pa ni tako. Samo hrabrosti nisi imel.
Arne Hodalič
Z National Geographicom je povezan tudi humanitarec, borec za človekove pravice in popotnik Tomo Križnar.Njegova izkušnja pa je bolj trpka, čeprav je bil v mlajših letih velik ljubitelj te revije. Leta 2001 je na filmskem festivalu Mountain v ameriškem Coloradu po ogledu nagrajenega filma Nuba, čisti ljudje, ki ga je Križnar posnel z režiserko Majo Weiss, k njemu vsa navdušena s ponudbo pristopila izvršna producentka TV-programa National Geographic Explorer Margaret Burnett. Križnarja je prepričala, da bo zgodbo o skritem genocidu, če bo narejena bolj po ameriško, torej komercialno, lažje distribuirati po njihovih TV-kanalih po vsem svetu. Ponudbo je sprejel, saj je ravno takrat Nubam kazalo zelo, zelo slabo in je že večkrat zaman poskušal na toliko drugih naslovih. V Slovenijo je za deset dni priletela snemalna ekipa, snemali so na različnih lokacijah po Sloveniji in tako poskrbeli tudi za promocijo naše dežele. Ko pa so mu mesec pozneje v Washingtonu pokazali prvih 20 zmontiranih minut, "ga je skoraj kap", pravi Križnar.
"Pri nas so snemali del dokumentarca o meni kot nekem aktivistu s sončne strani Alp, ki se zanima za Afriko, in tudi izvedeli, da je bil moj oče tri leta zaprt v koncentracijskem taborišču Dachau in izdal tudi knjigo spominov z naslovom Ne vdaj se fant. Obljubili so mi tudi 150 tisoč evrov, izdajo moje knjige v Združenih državah Amerike in promocijo, od kakršne se ti lahko zvrti. Po glavnih ulicah Washingtona naj bi obesili metrske posnetke žrtev genocida, na odprtje razstave naj bi povabili nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, ki mu je Sudan blizu, prišla naj bi celo Hillary Clinton, s katero je producentka prijateljevala in podobno. Čez 14 dni pa smo se razšli, češ, da mi ne morejo zaupati. Da bodo oni iz mene nekaj naredili, jaz jih bom pa potem pred vsem svetom skritiziral. Tako mi je rekla producentka. Meni se je itak že bruhalo od vseh njihovih laži."
