Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Cankar pa je imel poseben čut tudi za tiste ženske, ki so živele osamljeno življenje, za tiste, ki so jih moški zapustili, jih zavrgli, za tiste, »za katere se živ krst ne briga, kakor bi jih ne bilo na svetu,« kakor je pisal v enem svojih pisem svojemu bratu Karlu. Videval jih je v revnem delavskem predmestju Dunaja ter opisoval njihovo hrepenenje po ljubezni ter jih postavljal v pozitivno nasprotje brezdušne družbe. V slikanju njihovih življenjskih usod je pisatelj izražal kritičnost do materialističnega, pridobitniškega sveta, ki je tako pogosto brez sočutja, empatije in ljubezni. V iskanju polnosti življenja, ki jo lahko doseže čista trpeča duša, je v svoji črtici Lepa Vida zapisal:
Samo v sanjah, samo v tistem otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen poskus …
To »otroško hrepenenje«, ki je resnica in življenje, pa lahko postane tudi del naše resničnosti, del naše vsakodnevne poklicanosti – da ljudem v stiski prinašamo tolažbo, upanje in luč, kot je zapisal Cankar v svoji poslednji knjigi Podobah iz sanj:
Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč …
