V evangeliju imamo zapisano tudi posebno molitev: to je očenaš. Kako je nastala?
Nekega dne je Jezus molil. Ni se zgodilo prvič, da so učenci videli svojega Gospoda moliti. Toda tisti dan so učenci čutili potrebo, da so ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti!« In Jezus jih je naučil očenaš, ki je že v prvih časih krščanstva postala najbolj značilna krščanska molitev.
Očenaš je za kristjane posebna molitev, ker nas jo je naučil sam Kristus, zato jo imenujemo tudi Gospodova molitev. V njej odsevajo kakor v zrcalu njegove misli. Nekateri zato imenujejo očenaš kar povzetek evangelija, saj so v njem zaobsežene bistvene teme molitve: spoštovanje Boga in priznavanje njegove svetosti, prošnja za prihod njegovega kraljestva in za izpolnitev njegove volje, prošnja k Bogu za naše vsakdanje potrebe, prošnja za odpuščanje in nujnost našega odpuščanja drugim; prošnja za pomoč pri izbiri med dobrim in slabim, s katero se srečujemo vsak dan, in končno prošnja, naj nas reši hudega.
Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.
V evangeliju imamo zapisano tudi posebno molitev: to je očenaš. Kako je
nastala?
Nekega dne je Jezus molil. Ni se zgodilo prvič, da so učenci videli svojega Gospoda moliti. Toda tisti dan so učenci čutili potrebo, da so ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti!« In Jezus jih je naučil očenaš, ki je že v prvih časih krščanstva postala najbolj značilna krščanska molitev.
Očenaš je za kristjane posebna molitev, ker nas jo je naučil sam Kristus, zato jo imenujemo tudi Gospodova molitev. V njej odsevajo kakor v zrcalu njegove misli. Nekateri zato imenujejo očenaš kar povzetek evangelija, saj so v njem zaobsežene bistvene teme molitve: spoštovanje Boga in priznavanje njegove svetosti, prošnja za prihod njegovega kraljestva in za izpolnitev njegove volje, prošnja k Bogu za naše vsakdanje potrebe, prošnja za odpuščanje in nujnost našega odpuščanja drugim; prošnja za pomoč pri izbiri med dobrim in slabim, s katero se srečujemo vsak dan, in končno prošnja, naj nas reši hudega.
Zato takrat, ko bo naša vera šibka, tudi mi prosimo z učenci »Gospod, nauči nas moliti« in recimo: Oče naš, ki si v nebesih.
Ko bi bili na tem, da pozabimo na Gospoda, prosimo: Posvečeno bodi tvoje ime.
Ko bomo malodušni zaradi našega življenja ali razmer v svetu, prosimo: Pridi tvoje kraljestvo.
Ko se bomo morali odločiti o kakšni pomembni stvari in bi nas mikalo, da bi se odločili za najlažjo pot, recimo: Zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.
Ko se bomo pritoževali nad majhnimi težavami in pozabljali, da je na milijone ljudi ubogih in lačnih, molimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
Ko nas težijo naši grehi in ko težko odpuščamo drugim, prosimo: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.
Ko nas vznemirjajo skušnjave, molimo: Ne vpelji nas v skušnjavo.
Ko se nam bo težko obvladati, prosimo: Reši nas hudega.
Ko se bomo preveč ukvarjali s sabo in s svojo pomembnostjo, recimo: Tvoje je kraljestvo, tvoja je oblast in slava vekomaj.
