Uroš Škerl Kramberger

Novinar, ki verjame, da je poslanstvo novinarstva to, da daje glas preslišanim. Glasbenik, ki je basovski kitarist postal po naključju. Človek, ki mu je blizu aktivno državljanstvo.

– 13.06.2017 – Uroš Škerl Kramberger, komentator – notranja – Dnevnik 2017 – portreti za komentarje in kolumne – kolumnisti – novinarji – novinar //FOTO: Tomaž Skale
foto: Tomaž Skale/Dnevnik

Uroš Škerl Kramberger je pri časopisni hiši Dnevnik glas tistih, ki jih ne želimo slišati – tistih, katerih težke zgodbe mečejo senco na našo predstavo idealne državice na južni strani Alp. Njegovi članki iščejo zgodbe izbrisanih, drugačnih, nedobrodošlih, tistih na robu, necenjenih … Njihove zgodbe poišče tako v Sloveniji kot drugje, na primer v begunskem taborišču v Tuniziji. Na svoji novinarski poti je doživel dve pritožbi na Novinarsko častno razsodišče, poskuse vplivanja na njegovo pisanje, leta 2011 je prejel nagrado Društva novinarjev Slovenije za izstopajoče novinarske stvaritve. A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če le opazuje, je nastopanje v vlogi basista pri zasedbi Hamo & Tribute 2 love popolnoma drugačna izkušnja. Z njim smo se pogovarjali o glasbi, poslanstvu in prihodnosti novinarstva, o zgodbah preslišanih, ki so se ga najbolj dotaknile …

Poslanstvo novinarstva je, da daje glas preslišanim

Po prepričanju novinarja, ki je iz prve roke poznal primer “somalijska deklica” in tudi sam veliko prispeval k temu, da je deklica lahko prišla k svoji sestri v Slovenijo, je poslanstvo novinarja, “da daje glas preslišanim. Zakaj mene to zanima bolj kot mogoče druge, ne vem. Tudi na začetku novinarske poti si nisem predstavljal, da bom pisal o socialno-političnih zadevah.” Začel je pri časopisni hiši Delo kot glasbeni novinar, a kmalu ugotovil, da je ta vrsta novinarstva sicer nagrajujoča, ne vključuje pa vseh ravni naše družbene realnosti.

“Začelo me je zanimati, kako družba funkcionira, kako deluje politični sistem in kako lahko država na posameznika tudi usodno vpliva. Potem pa sem bil pravzaprav prek izbrisanih (…), ko sem tudi osebno zaradi svojega dela spoznal nekaj izbrisanih s težkimi zgodbami, res iskreno ogorčen. Izbrisani so kar zapletena tematika, preden se prebiješ do bistva, si predstavljaš, da so tudi ti ljudje bili kaj sokrivi, saj si je težko zamisliti položaj, v katerem si popolnoma nemočen. (…) Hkrati pa se počasi oblikuje zavest, da ta država ni nekaj, kar je odmaknjeno od nas, ampak je to pravzaprav naša država. To smo mi. Ne moremo sicer reči, da je vsak posameznik odgovoren za to, je pa odgovoren za popravo teh krivic. Kot novinar je to očiten položaj, v katerega se lahko vpleteš in začneš s pisanjem popravljati krivice.”

Ne le o izbrisanih, na svoji več kot 15-letni novinarski poti je veliko pisal tudi o beguncih, migracijah, azilni politiki naše države, obiskal je tunizijsko-libijsko mejo, Malto, šel po balkanski begunski poti. Najbolj pa se ga je dotaknila prav zgodba somalijske deklice. Tudi ob pomoči novinarjev se je primer srečno končal – deklica je lahko prišla k svoji sestri v Slovenijo. Uroš Škerl Kramberger, ki mu je blizu koncept aktivnega državljanstva, je bil v zgodbo vključen ves čas:

“Trajalo je dve leti, mogoče dve leti in pol, in je bilo zelo mučno. Ker skozi en tak konkreten primer spoznaš, kako rigidna in ‘ne po meri človeka’ je narejena država. Šokantno. Res. Kar težko je razumeti.” 

Nastopanje na glasbenem odru je zanj kot neke vrsta igre

Novinar, ki sicer najraje piše reportaže, čeprav je v tem obdobju za to manj časa in svobode, pa je tudi glasbenik – glasba ga, tako kot ljubezen do pisane besede, spremlja že od osnovnošolskih let. Nekaj časa se je v glasbeni šoli učil igrati na kitaro, pa je moral to opustiti zaradi premajhnih prstov. Ko je na šoli s prijatelji ustanavljal band, so ga zadolžili za basovsko kitaro, ker ima najmanj strun, je razložil v smehu. A pri basovski kitari, “ki ima poseben šarm”, vztraja še danes, ko ga lahko slišimo v zasedbi Hamo & Tribute 2 love. Glasba je zanj hobi, pravi:

“Hobi, ki ima tudi nastavke nekega profesionalnega razvoja, ampak res samo v nastavkih.” 

A če je kot novinar zadržan, v ozadju, če opazuje, sprašuje, zapisuje, je nastopanje na glasbenem odru čisto nasprotje – tam je tisti, ki je izpostavljen, ki ga opazujejo. Sam sicer verjame, da je to neke vrste igra (kot pri gledališčnikih), ki se jo je treba naučiti. In sam je imel najboljšega učitelja: v zlatih devetdesetih je namreč igral s Perom Lovšinom.

Zasedba Hamo & Tribute 2 love so pred kratkim nastopili tudi na Prvem. V Prvi vrsti.