Vedno je nekdo, ki pozna nekoga, ki pozna …
Sedem let že živi v Sloveniji, kot družinska zdravnica se na Direktoratu za dolgotrajno oskrbo ukvarja s kakovostjo življenja starejših v Sloveniji. Pogled, ki ga v naših Drugih pogledih še ni bilo. Ideja, da pod eno streho živi več generacij, se Isabelle Querrioux sicer ne zdi tako privlačna, predstavlja si, da gre za svojevrsten izziv. Se ji pa zdi lepo, da smo Slovenci navezani na dom in družino, predvsem pa, da čas dojemamo drugače kot Francozi.
“Seveda vsi rečemo, da nimamo časa. A v Sloveniji si, takole čez dan, znate vzeti čas vsaj za kavo. Ne čakate na konec tedna.”
Raje kava zunaj kot doma – dom je menda rezerviran res samo za družinske člane. Na tečaju slovenščine je spoznala tudi druge tujce, ki so bili tam samo zato, ker njihov partner – Slovenec – ni želel nikamor. To je celo šala, ki kroži med tujci: da Slovenca težko premakneš. Samo na dopust, poleti, za dva tedna na hrvaško obalo. Sicer pa imamo Slovenci radi svojo državo, predvsem se ji zdi zanimiva slovenska samozavest na delovnem mestu.
“Ne smeš reči, da nečesa ne znaš. To je slovenska slabost. Da težko priznate svoje šibkosti. Verjetno tudi zato, ker se vsi poznate, vse se ve in nič ni dovoljeno zaradi strahu pred posledicami. To je nam malo čudno. Mi (Francozi) smo navajeni na anonimnost.”
