Podlipska dolina

Dolina tisočerih skrivnosti...

Pogled iz Smrečja na Podlipo in dolino, 2012.
foto: Sonja Malovrh.

Skrivnostna Podlipska dolina – tako so zapisali na naslovni strani ene od turističnih brošur Turistično informacijskega centra Vrhnika, s katerimi vabijo na obisk nekoliko manj znanih, pa vendar toliko bolj zanimivih krajev, ki so po navadi le streljaj od večjih urbanih središč in velikih prometnic. To velja tudi za Podlipsko dolino in vas Podlipo, o kateri domačini pravijo, da leži v eni najlepših dolin v vrhniški občini. Tu si ravninski del s Podlipo in hribovita ogrlica gričev s Smrečjem podajata roke. Pokrajina, skozi katero se peljemo z Vrhnike proti Žirem, kaže nekoliko nostalgično podobo polj, njiv in travnikov, ki jih obkrožajo gozdovi (Podlipa in Smrečje sta združena v enotni Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje). Skozi dolino teče potok Podlipščica, ki je nekoč gnala številne mline, žage in elektrarne. Popotnika razveselijo tudi urejena cesta in hiše, ki kažejo, da ti kraji niso zapuščeni in pozabljeni. Toda za vso to podobo se skriva tudi izjemno bogata zgodovinska, kulturna in naravna dediščina, delček katere bomo spoznali v nedeljski reportaži.

Podlipa, 2012.

foto: Sonja Malovrh.

Podlipa, vaško jedro, 2012.

foto: Sonja Malovrh.

 

Na pot

Cesto od Vrhnike do Podlipe in naprej do Smrečja obnavljajo, kar je v teh časih res pravi “mali čudež”, saj za ceste v  manjših krajih vedno zmanjka denarja.

Ovinkasta pot, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

Ime

Kot nam je povedala Katarina Kuzmič Peternelj se je to ozemlje imenovalo po potoku Tunjica, ta naj bi pritekla iz Pajsarjeve jame, ime Podlipa se je pojavilo kasneje in tudi potok  iz vasi se je imenoval Lipica – po lipi.

Potomka lipe, ki je dala ime kraju, 2018.

foto: Milan Trobič.

Podlipa, 2018.

foto: Milan Trobič.

Urejene hiše, 2018.

foto: Milan Trobič.

Center vasi ob gasilnem domu, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

 

Sogovorniki

Sonja Malovrh, 2018.

foto: Milan Trobič.

Katarina Kuzmič Peternelj, 2018.

foto: Milan Trobič.

Vinko Železnik, 2018.

foto: Milan Trobič.

Boštjan Jurjevčič, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

 

Kraji, ki navdušijo

Na potep po Podlipski dolini nas je popeljala Sonja Malovrh, ki je izjemna poznavalka dogajanja v tej dolini, zagnana organizatorka najrazličnejših prireditev, ljubiteljica kulturne in naravne dediščine, publicistka, ki je domačim krajem posvetila več kot 30 člankov, in še bi lahko naštevali.

Sonja Malovrh, 2018.

foto: Milan Trobič.

Sonja Malovrh podobno kot sokrajanke in sokrajani Podlipe in Smrečja pravi, da je podlipska dolina ena najlepših dolin v vrhniški občini. Ta dolina je prava mirna zelena oaza, ki jo obkrožajo listnati in smrekovi gozdovi. Polja in njive so skrbno obdelane, hiše urejene in v poletnem času odete v cvetje.

 

Vijugava pot

Jama

Ob tej poti je tudi veliko naravnih znamenitosti. Že na začetku podlipske doline se nedaleč stran od ceste, pod gozdno strmino skriva Pajsarjeva jama, ki je dolga 555m in globoka 20m. Skoznjo teče potok. Posebnost te jame je, da v njej živita v Sloveniji dve edinstveni sladkovodni postranici, poleg tega je v jami  še nekaj kolonij netopirjev, raznih mikroorganizmov in ličink.  Jama je bila opisana leta 1928 in jo od takrat  v glavnem obiskujejo le jamarji, saj ni odprta za javnost.

Čolnarjenje v Pajsarjevi jami, 1930.

foto: Spletna stran KS Podlipa-Smrečje.

 

 

Slapovi

Nekaj posebnega so slapovi Pečnikarice, ki se prelivajo po kamnitih previsih vse od Rastovk  do Ravnice, kjer se zlijejo v Podlipščico. Pristop je izredno otežen, saj  so levo in desno od struge strma drseča pobočja z velikimi sklanimi osamelci, pot pa ovirajo tudi podrta debla dreves, z mahom preraščene spolzke skale  in v poletnem času strupene kače. Pokrajina daje videz prvobitnosti  in občutek, da tukaj čas že stoletja stoji.

Slapovi, 2014.

foto: Sonja Malovrh.

 

Vas

Vas Podlipa, 2018.

foto: Sonja Malovrh.

Cesta nas nato pripelje do jedra vasi Podlipa, sredi katere se dviga hribček, na katerem je postavljena  cerkev sv. Brikcija. Prvič je bila omenjena leta 1526 v seznamu cerkvenih dragocenosti, sicer pa je dosti starejša. Prvotno je bila gotska cerkev, pozneje je bila večkrat prenovljena in v prvi polovici 19. stoletja  prezidana v današnjo podobo.  Tudi v zadnjih desetletjih so vaščani cerkev večkrat obnavljali, nadeli so ji novo fasado, streho na zvoniku, sanirali ostrešje, menjali  kritino in žlebove.

Kapelica ob cerkvi, 2018.

foto: Milan Trobič.

Leta 2001 so kupili tri bronaste zvonove in obnovili  tri procesijske kapelice iz 19. stoletja, ki so razporejene okrog griča pod cerkvijo. Četrta kapelica pa je bila leta 1952 porušena, uradno zaradi razširitve ceste.

Vrtnarska kapelica, porušena 1952, 2017.

foto: Arhiv Sonja Malovrh.

Pogled na cerkev, 2012.

foto: Sonja Malovrh.

Sv. Brikcij, 2018.

foto: Milan Trobič.

Notranjost cerkve, 2017.

foto: Sonja Malovrh.

Levi stranski oltar, 2017.

foto: Sonja Malovrh.

Desni stranski oltar, 2017.

foto: Sonja Malovrh.

 

Brunarica

Na poti do cerkve sv. Brikcija stoji Matečkova brunarica. Grajena je bila v 18. stoletju, kasneje  je bila dozidana s prizidki. Sedanji lastniki so jo obnovili in ohranili njeno zunanjo in notranjo prvotno podobo.  Hiša je vpisana v seznam  nepremične kulturne dediščine in je v ponos vsej podlipski dolini.

Matečkova brunarica, 2017

foto: Sonja Malovrh.

Zgledna obnova, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

Pri Vrtnarju

V Podlipi  imajo  gostilno Jurca- Pri Vrtnarju, ki se ponaša s stoletno tradicijo. Tam so se že nekdaj ustavljali furmani in včasih tudi prenočili. Pravijo , da je tja zahajal tudi Ivan Cankar.

Gostilna pri Vrtnarju, 2012.

foto: Sonja Malovrh.

Poleg dobre hrane je gostilna Pri Vrtnarju poznana po vrtljivi mizi, ki jo v vrtenje spravijo s polaganjem dlani. Pri tem mora sodelovati vsaj šest ali osem parov rok.

Vrteča miza, 2017.

foto: Milan Trobič.

Na gostinskem dvorišču  si izletniki lahko ogledajo info tablo, na kateri  je vrisana meja občine Vrhnika, in znotraj nje meja KS Podlipa – Smrečje. Na njej so označene točke naravnih in kulturnih zanimivostih kraja ter pohodniške poti; tabla je opremljena s fotografijami in QR kodo.

Turistična informativna tabla, 2013.

foto: Sonja Malovrh.

 

 

SMREČJE

Ko se cesta iz Podlipe začne počasi vzpenjati nas pozdravi tabla z napisom Smrečje. Oba zaselka sta popolnoma homogena, enotna in se v vseh pogledih povezujeta v celoto –  v Podlipo Smrečje, nam je povedal predsednik Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje Boštjan Jurjevčič in dodal:  ” Mejimo na občino LogatecHorjul , Dobrova, Polhov Gradec in Žiri. Z vasema Žažar in Šentjošt nas veže posebno močna vez saj si delimo isti župniji. Žažar spada pod Podlipsko župnijo, Smrečje pa spada pod Župnijo Šentjošt…”

Proti Smrečju, 2018.

foto: Milan Trobič.

Spodnje Smrečje, 2008.

foto: Sonja Malovrh.

Z vsakim novimi ovinkom postaja cesta bolj adrenalinska.  Ko se tako vzpenjamo proti Smrečju, se na strmem pobočju hriba, na višini 570 m,  nahaja opuščen rudnik , v katerem so v 19. stoletju kopali  železovo rudo in jo s konji tovorili v Globočnikov plavž v Železnike. Zaradi slabega donosa so kopanje kmalu opustili. Ohranjen je še rov v dolžini 38 m, v katerem so leta 1941 in 1942 našli zavetišče vrhniški partizani, na kar opominja tudi pomnik v neposredni bližini vhoda.

Vhod v rudnik, 2011.

foto: Sonja Malovrh.

Razširjen vhod v rudnik, 2015.

foto: Sonja Malovrh.

 

Blagajev volčin

Smreške brežine se v pomladnem času odenejo v belino dišečih cvetov blagajevega volčina, ki so ga odkrili leta 1837 na Polhograjski Gori. Razraščen je po širši okolici Smrečja, rastišče velja za enega večjih  v Sloveniji.  Zavarovan je bil skupaj s planiko leta 1898.

Balgajev volčin, 2011.

foto: Sonja Malovrh.

Lani ( 2017) ko je poteklo 180 let od odkritja te kraljevske rože, si ga je prišla ogledat  botaničarka dr. Nada Praprotnik, ki se je v zadnjih desetletjih veliko posvečala tej znameniti rastlini in napisala knjigo Blagajev volčin.

Dr. Nada Praprotnik, prof. Stane Peterlin, Sonja Malovrh, 2017.

foto: Jože Malovrh.

 

Struge

Strme stene, imenovane Struge, so znane zaradi zgodbe o ponarejanju cesarskih kovancev in po gamsih na pečinah, ki so še danes posebnost teh krajev.

Struge, 2009.

foto: Sonja Malovrh.

 

 

Smreška cerkev

Smreška cerkev, 2018.

foto: Milan Trobič.

Smreška cerkev Marijinega vnebovzetja je postavljena na pobočju Smrekovca, na nadmorski višini 715 m, tik ob cesti, ki pelje z Vrhnike proti Žirem ter povezuje  ljubljansko kotlino in Poljansko dolino. Za to cesto pravijo, da je bila v davnini zelo prometna. Po njej so vozarji- furmani tovorili iz Trsta v notranjost Avstrije.

Romanska osnova cerkve, 2008.

foto: Sonja Malovrh.

Na tem kraju, kjer danes stoji cerkev, je nekoč stala majhna kapelica z Marijino podobo. Vozarji so se  ob njej ustavljali in se priporočali Mariji v varstvo pred raznimi nevarnostmi, tudi razbojniki. Obenem pa so na tem mestu premagali najhujši klanec. Kdo je postavil kapelico ni znano, domneva se, da jo je takratni veleposestnik Smrekarjeve domačije, ki je bil  lastnik tamkajšnjih zemljišč. Poznavalci zgodovine domnevajo, da so cerkev  na tem mestu postavili vsaj v 13. stoletju, o čemer pričata odkriti romanski   okni. Cerkev je bila večkrat prenovljena in dobila v 18. stoletju sedanjo baročno podobo.

Markacija ob smreški cerkvi, 2018.

foto: Sonja Malovrh.

 

Romarska pot

V Smrečje k cerkvi Marijinega vnebovzetja se že več stoletij stekajo romarske poti. Pravi razcvet romanj je bil v 17. in 18. stoletju. Verniki so prihajali iz Žirov, Horjula, Vrhnike in Polhovega Gradca, prosili za milost ali se zahvaljevali za prejete darove.

Romarska pot, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

Rusova kapelica

Da bi se navade romanja ohranile so pred leti markirali nekdanjo romarsko pot iz Podlipe, vse do Rusove kapelice, ki stoji v bližini smreške cerkve. Pot prehodimo v treh urah in je primerna za družinske izlete.

Smerokaz, 2018.

foto: Milan Trobič.

Rusova kapelica, 2013.

foto: Sonja Malovrh.

Posebnost Rusove kapelice je, da stoji na studenčku – vodnem kalu, v katerem  se je nekoč popotnik lahko osvežil preden je obiskal cerkev.

Vodni kal pod Rusovo kapelico, 2018.

foto: Milan Trobič.

Leta 2012  so Rusovo kapelico zidarsko in restavratorsko obnovili, ob tem so odkrili freske, med njimi podoba sv. Barbare z letnico 1868, ki je zavetnica rudarjev.

Notranjost kapelice, 2013.

foto: Sonja Malovrh.

 

Razgledi

Izpred cerkve se odpira prelep razgled na Ljubljansko barje in gore v ozadju vse od Kamniških Alp do Snežnika. Ob cerkvi je postavljen steber s smermi gora, da se popotnik lahko orientira,  na info tablah pa si prebere kratek opis notranjosti cerkve, Rusove kapelice in romarske poti. Ob kamnitem zidu stoji mogočna lipa, ki je dendrološki naravni spomenik.

Smerokaz vrhov, 2015.

foto: Sonja Malovrh.

Pogled na Ljubljansko barje, 2015.

foto: Sonja Malovrh.

Megla v dolinah, 2015.

foto: Sonja Malovrh.

Oddaljeni vrhovi, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

Okrepčilo

Pohodniki se tu v bližini cerkve lahko okrepčajo v domači podeželski gostilni Hribernik, kjer nudijo dobro domačo hrano.

Gostilna Hribernik, 2012.

foto: Sonja Malovrh.

 

 

Etnološka zbirka

Nekaj kilometrov stran od smreške cerkve in gostilne Hribernik- Kasarna, v smeri proti Podlipi, pa si lahko popotniki ogledajo zasebno etnološko zbirko predmetov, ki so jih uporabljali naši predniki.

Zbirka, 2018.

foto: Sonja Malovrh.

 

Seveda je na področju Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje še veliko zelo zanimivih točk, ki kar kličejo, da bi jih odkrili in spoznali.  Med temi so tudi ostanki žag, elektrarn in mlinov. Nekatere od teh stavb še stojijo, ponekod obrati še delujejo.

Kovtrov mlin

Kovtrov mlin obstaja že preko 400 let. Prvotno je bil to Celarski mlin, last velikega kmeta. Včasih so namreč vsi večji kmetje imeli svoje mline, ki so se imenovali po njih. Od samega mlinarstva pa se v Celarskem pozneje Kovtrovem mlinu ni dalo preživeti, zato so začeli, kot edini v tistih krajih izdelovati kovtre in tako so dobili tudi novo ime; Kovtrov mlin. Tako nam je v oddaji med drugim povedal Vinko Železnik sedanji lastnik omenjenega mlina.

Vinko Železnik v svojem-Kovtrovem mlinu, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

V Podlipski dolini je bilo nekoč šest mlinov in tri žage. Najdlje je obratoval Kovtrov mlin, to je vse do leta 1983. Poganjalo ga je vodno kolo, ki se vrti še danes. V mlinu so bili štirje kamni. Za vzdrževanje mlina je bilo nekdaj potrebnega veliko različnega orodja, ki ga lastnik hrani še danes. V spodnjem delu mlina so stope, s katerimi se je phalo proso in ječmen za ješprenj.

Kovtrov mlin, 2018.

foto: Milan Trobič.

 

 

Kapelice

V Krajevni skupnosti Podlipa-Smrečje je kar nekaj kapelic in znamenj. Nekatere smo omenili že na začetku tega zapisa.

Muhovcova kapelica, Podlipa, 2017.

foto: Sonja Malovrh.

Sedejeva kapelica, Podlipa, 2017.

foto: Sonja Malovrh.

Kapelica Marije vnebovzete, Smrečje, 2018.

foto: Sonja Malovrh.

Jeroncova kapelica, 2018.

foto: Sonja Malovrh.

 

 

Literati

V KS Podlipa-Smrečje so našli navdih za ustvarjanje kar trije domačini.

Ivan Malavašič

Ivan Malavašič odprtje njegove slikarske razstave, 2002.

foto: Vesna Benkič.

Ivan Malavašič je napisal  preko 100 romanov in povesti, okrog 130 črtic in 1800 pesmi, naslikal več kot 1000 slik. Bil je organist in zborovodja  pevskih zborov, pritrkovalec, igralec, publicist in še marsikaj.

Ivan Malavašič in Sonja Malovrh, odprtje razstave, 2017.

foto: Jure Žitko.

Vsestranski slovenski umetnik Ivan Malavašič, velik domoljub, je lansko leto dopolnil 90 let.  Ob njegovem  izjemnem jubileju so pripravili razstavo, in sicer so pri tem sodelovali: Muzejsko društvo Vrhnika, Cankarjeva knjižnica Vrhnika in Zavod Ivana Cankarja Vrhnika. Avtorica razstave: Sonja Malovrh.

Julka Fortuna

V Podlipi je svojo zrelost življenja preživljala tudi znana slovenska klekljarica, mojstrica domače obrti  in pesnica Julka Fortuna, ki se je rodila leta 1916. Umrla pa je leta 1999 v Poljanah nad Škofjo Loko. Svoje čipkarsko znanje je širila po Sloveniji in izven nje, prirejala tečaje klekljanja, na katerih se je te umetnosti naučilo preko 200 klekljaric. Pisala je tudi pesmi, predvsem s klekljarsko vsebino in jih izdala v pesniški zbirki Od srca do srca.

Julka Fortuna, članek Sonja Malovrh, 2013.

foto: KS Podlipa-Smrečje.

Julka Fortuna - ob 100 letnici rojstva,proslava v Podlipi, 2016.

foto: Jože Malovrh.

 

Marija Brenčič Jelen

Slovenska pisateljica in pesnica Marija Brenčič Jelen se je rodila leta 1919 v Podlipi.Tu je preživljala svoje otroštvo in mladost, po poroki pa je odšla na možev dom v Šentilj pri Velenju.

V narodni noši, 1938.

foto: Arhiv Marija Brenčič-Jelen.

 

Ob pisalnem stroju, 1995.

foto: Arhiv Marija Brenčič-Jelen.

 

Pisala je pesmi, črtice in povesti, nekaj  jih je izdala v knjižni obliki, veliko pa je objavljala v različnih časopisih. Dejavna je bila tudi kot publicistka. Umrla je v 81. letu starosti leta 2000 v kraju Arnače.

 

 

Prisluhnite oddaji

V oddaji boste lahko slišali kakšni so načrti Krajevne skupnosti Podlipa-Smrečje, predsednik KS Boštjan Jurjevčič med drugim pravi: “V Krajevni skupnosti imamo zelo ambiciozne načrte za prihodnost, ki jih delno že uresničujemo. Že zadnjih nekaj let si prizadevamo, da bi bila vas enakomerno razvita, da bi bila infrastuktura dobro razvejana in zato nas veseli da se ravno v tem obdobju obnavlja cesta skozi Podlipo, da se gradi optično omrežje in da smo uspeli sami obnoviti vejo vaškega vodovoda ki je v naši lasti…” 

Katarina Kuzmič Petrnelj  opisuje zelo razgibano zgodovino teh krajev: “V drugi polovici 19. stoletja in na prelomu v 20. je bilo v vasi kar veliko novega. Začela je delovati šola, omenjene so stare romarske poti k sv. Mariji v Smrečje. To je bilo prvič omenjeno že v darilni listini leta 973 in je pred 1000 leti pripadalo gosposki Škofji Loki.  Smrečje je kot najvišja točka poti z Vrhnike v Poljansko dolino  znana postojanka furmanov, ki so se tukaj odpočili in okrepčali (sebe in konje) – in prav na začetku 20. stoletja so posodobili oziroma zgradili boljšo cesto do Smrečja, ki je povezovala Vrhniko s Poljansko dolino; govorilo se je celo o železniški povezavi od Vrhnike skozi Podlipo do Idrije in naprej do Mosta na Soči…”

Vinko Železnik pa doda še opis elektrarn v Podlipski dolini: ” V Podlipski dolini je bilo tudi nekaj elektrarn. Prva se je nahajala v Pečniku in ena je bila v lasti kmeta Železnika, druga pa kmeta Bogataja na Zdovšnikovem hribu. Obe je poganjala voda Pečnikarica. Svojo elektriko so imeli tudi pri Kovtru, dinama je bila priključena na mlinsko kolo in je dajala 110 W za razsvetljavo….”

 

Kam še?

POHODNIŠTVO IN KOLESARSTVO Smrečje je poznano tudi kot pohodniški cilj, saj se prav tu ob cerkvi stikajo različne planinske pešpoti, kot so: Evropska E7, Logaška, Notranjska, Škofjeloška, Mladinska in naše lokalne, Krožna romarska pot,  Po obronkih podlipske doline in Šentjoška krožna pot. Na obstoječi cesti iz Podlipe proti Smrečju je označena  kolesarska pot K1, ki ob smreški cerkvi doseže najvišjo točko.

Dodatek

Vrhnika – Podlipa

Kolesarska-pot-K1