Pogosto se mi zastavlja vprašanje: Mar ni za brezdušno logiko ravnanja z živalmi, rastlinami …sokriva tudi teologija? S tem ko smo teologi odvzeli globinski/duhovni Stvarnikov pečat stvarstvu (in naredili Boga v njegovem stvariteljskem deju za površneža, kar je – ne dvomim – žalitev in herezija), ko smo vse, kar ni človek zbanalizirali le v površnost, brezdušnost, celo nesposobnost čutenja, smo legalizirali strašljive manipulacije, ki se dogajajo z živalmi, rastlinami, rekami, zemljo … »Saj nimajo duše,« je (podprto z našo teologijo) pogosto opravičevanje za nedopustno ravnanje. Tolikšno banaliziranje ustvarjenega, kot smo si ga privoščili teologi zahodne civilizacije, je bilo tuje tako predkrščanskim mislecem kot staroselcem drugih kultur.
V zgodovino so se zapisale misli indijanskih poglavarja Seattla, ko odgovarja na zahtevo, naj Indijanci prodajo zemljo in odidejo v rezervate. »Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje?« se sprašuje in nadaljuje: »Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili? Vsaka ped zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva. /…/ Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremukoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. /…/ Ko si jo podvrže, gre naprej. /…/ Svoje otroke účite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Oskruniti zemljo, pomeni oskruniti njenega Stvarnika.«
Tako indijanski poglavar. Ob njegovem zapisu se mi zastavlja vprašanje: ali je lahko Bog – Veliki Duh ‒ ustvaril karkoli, kar bi ne bilo zaznamovano z Njim – s Stvarnikom? Bog v svojem ustvarjanju ni površnež, kot mu to prepogosto pripisujemo teologi. Čas je, da se opravičimo živalim, milijardam trpinčenih, zlorabljenih, grozljivo pobitih … Ravnanje z njimi je utemeljeno na našem površnem pogledu – tudi (ali predvsem) v brezdušni brezsrčnosti teološke misli do njih. Seveda samo opravičilo ni dovolj. Če je mogoče, je potrebna vrnitev v stanje pred odvzemom globinske razsežnosti vsemu kar nosi pečat Stvarnika.
Pogosto se mi zastavlja vprašanje: Mar ni za brezdušno logiko ravnanja z živalmi, rastlinami …sokriva tudi teologija? S tem ko smo teologi odvzeli globinski/duhovni Stvarnikov pečat stvarstvu (in naredili Boga v njegovem stvariteljskem deju za površneža, kar je – ne dvomim – žalitev in herezija), ko smo vse, kar ni človek zbanalizirali le v površnost, brezdušnost, celo nesposobnost čutenja, smo legalizirali strašljive manipulacije, ki se dogajajo z živalmi, rastlinami, rekami, zemljo … »Saj nimajo duše,« je (podprto z našo teologijo) pogosto opravičevanje za nedopustno ravnanje. Tolikšno banaliziranje ustvarjenega, kot smo si ga privoščili teologi zahodne civilizacije, je bilo tuje tako predkrščanskim mislecem kot staroselcem drugih kultur.
V zgodovino so se zapisale misli indijanskih poglavarja Seattla, ko odgovarja na zahtevo, naj Indijanci prodajo zemljo in odidejo v rezervate. »Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje?« se sprašuje in nadaljuje: »Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili? Vsaka ped zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva. /…/ Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremukoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. /…/ Ko si jo podvrže, gre naprej. /…/ Svoje otroke účite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Oskruniti zemljo, pomeni oskruniti njenega Stvarnika.«
Tako indijanski poglavar. Ob njegovem zapisu se mi zastavlja vprašanje: ali je lahko Bog – Veliki Duh ‒ ustvaril karkoli, kar bi ne bilo zaznamovano z Njim – s Stvarnikom? Bog v svojem ustvarjanju ni površnež, kot mu to prepogosto pripisujemo teologi. Čas je, da se opravičimo živalim, milijardam trpinčenih, zlorabljenih, grozljivo pobitih … Ravnanje z njimi je utemeljeno na našem površnem pogledu – tudi (ali predvsem) v brezdušni brezsrčnosti teološke misli do njih. Seveda samo opravičilo ni dovolj. Če je mogoče, je potrebna vrnitev v stanje pred odvzemom globinske razsežnosti vsemu kar nosi pečat Stvarnika.
