Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je splačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil!
V življenju je veliko stvari, ki jih moramo neprestano ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno.
Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo!
PO – NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj v njih verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne.
Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet in vse do konca življenja, ko prestanemo dihati.
Tudi naša duhovna bit rabi ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana.
Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj kar vemo da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živel, da bi se lahko dotaknil roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, gibljemo se in smo.
Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo Kot takrat, tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je splačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil!
V življenju je veliko stvari, ki jih moramo neprestano ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno.
Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo!
PO – NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj v njih verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne.
Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet in vse do konca življenja, ko prestanemo dihati.
Tudi naša duhovna bit rabi ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana.
Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj kar vemo da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živel, da bi se lahko dotaknil roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, gibljemo se in smo.
Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo Kot takrat, tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
