Današnji praznik ima dva pola in dve imeni – je Dan spomina na mrtve ali kot na kratko pravimo Dan mrtvih in v katoliški Cerkvi – Dan vseh svetih. Obe imeni se srečata na pokopališčih, ob grobovih, kamor hitimo prižigati sveče, okrasiti grobove s cvetjem in se v tišini spomniti obrazov, ki so bili del našega vsakdana.
Ko pa delam med ljudmi v zadnjem obdobju življenja, in se skupaj s celo ekipo hiše Ljubhospica trudimo, da bi vsi naši uporabniki do konca živeli in umrli v dostojanstvu, me preseneča strah in nesposobnost vse večjega števila ljudi, da bi bili prisotni ob zadnjem trenutku svojih najbližjih. Izgovor, ki ga največkrat slišimo je, da ga želijo ohraniti v spominu takega kot je bil, a ne takega kot je zdaj, a to ne drži. S tem se nehote oddaljimo od bistva življenja in slovesa, saj je ta izmučeni človek še zmeraj tisti isti, ki nam je podaril življenje ali z nami hodil krajšo ali daljo življenjsko pot.
Telesne spremembe ne spremenijo srca in ne bi smele spremeniti odnosov. Kajti prav proces umiranja je obdobje najintenzivnejšega življenja, čas rasti in osebne preobrazbe. Vemo, da umirajoči vstopajo v obdobje, ki ga zaradi časovne omejenosti človek zavestno doživi kot dragocenega ali pa ga izkoristi v umiku navznoter, da bi doživel razvoj na globlji ravni, ki ga pripravlja na zadnji korak iz tega življenja.
Ko pa smrt pride, prav tako ni nikoli potrebno hiteti, oditi čim prej od umrlega. Zelo dragocen je namreč čas slovesa, čas izražanja bolečine in ljubezni ob zadnjih trenutkih. Vsako slovo je težko, a prav ta bolečina in teža je dokaz ljubezni. Če ne bi ljubili, ne bi trpeli in bi kot je danes moderno, lahko bili močni brez solza.
Pomembno je tudi slovo od telesa pokojnika, kajti prav to slovo, ti zadnji dotiki in poljubi, nam povedo, da sedaj odhajamo na drugo raven, da se naš odnos ne zaključi, ampak se fizična povezanost spremeni v duhovno, ki je dostikrat močnejša od telesne.
Zmeraj ostane veliko stvari nedorečenih, neizpolnjenih. Smo minljiva bitja, ki imajo svoj začetek in svoj konec. Imamo duhovno dimenzijo, ki presega telesno in nam omogoča, da iščemo smisel ne samo življenja, ampak tudi smrti. Zato je največja ljubezen prav v tem, da umirajoči ve, da bodo tisti, ki ga ljubijo, ostali z njim do konca. A tisti ki ostanejo na stezi življenja, bodo kljub žalovanju in bolečini, našli moči za pot naprej. Kajti kot pravi pisatelj – Kot smo sredi življenja obdani s smrtjo, tako smo tudi sredi smrti obdani z življenjem (Johannes Calvin).
Današnji praznik ima dva pola in dve imeni – je Dan spomina na mrtve ali kot na kratko pravimo Dan mrtvih in v katoliški Cerkvi – Dan vseh svetih. Obe imeni se srečata na pokopališčih, ob grobovih, kamor hitimo prižigati sveče, okrasiti grobove s cvetjem in se v tišini spomniti obrazov, ki so bili del našega vsakdana.
Ko pa delam med ljudmi v zadnjem obdobju življenja, in se skupaj s celo ekipo hiše Ljubhospica trudimo, da bi vsi naši uporabniki do konca živeli in umrli v dostojanstvu, me preseneča strah in nesposobnost vse večjega števila ljudi, da bi bili prisotni ob zadnjem trenutku svojih najbližjih. Izgovor, ki ga največkrat slišimo je, da ga želijo ohraniti v spominu takega kot je bil, a ne takega kot je zdaj, a to ne drži. S tem se nehote oddaljimo od bistva življenja in slovesa, saj je ta izmučeni človek še zmeraj tisti isti, ki nam je podaril življenje ali z nami hodil krajšo ali daljo življenjsko pot.
Telesne spremembe ne spremenijo srca in ne bi smele spremeniti odnosov. Kajti prav proces umiranja je obdobje najintenzivnejšega življenja, čas rasti in osebne preobrazbe. Vemo, da umirajoči vstopajo v obdobje, ki ga zaradi časovne omejenosti človek zavestno doživi kot dragocenega ali pa ga izkoristi v umiku navznoter, da bi doživel razvoj na globlji ravni, ki ga pripravlja na zadnji korak iz tega življenja.
Ko pa smrt pride, prav tako ni nikoli potrebno hiteti, oditi čim prej od umrlega. Zelo dragocen je namreč čas slovesa, čas izražanja bolečine in ljubezni ob zadnjih trenutkih. Vsako slovo je težko, a prav ta bolečina in teža je dokaz ljubezni. Če ne bi ljubili, ne bi trpeli in bi kot je danes moderno, lahko bili močni brez solza.
Pomembno je tudi slovo od telesa pokojnika, kajti prav to slovo, ti zadnji dotiki in poljubi, nam povedo, da sedaj odhajamo na drugo raven, da se naš odnos ne zaključi, ampak se fizična povezanost spremeni v duhovno, ki je dostikrat močnejša od telesne.
Zmeraj ostane veliko stvari nedorečenih, neizpolnjenih. Smo minljiva bitja, ki imajo svoj začetek in svoj konec. Imamo duhovno dimenzijo, ki presega telesno in nam omogoča, da iščemo smisel ne samo življenja, ampak tudi smrti. Zato je največja ljubezen prav v tem, da umirajoči ve, da bodo tisti, ki ga ljubijo, ostali z njim do konca. A tisti ki ostanejo na stezi življenja, bodo kljub žalovanju in bolečini, našli moči za pot naprej. Kajti kot pravi pisatelj – Kot smo sredi življenja obdani s smrtjo, tako smo tudi sredi smrti obdani z življenjem (Johannes Calvin).
