S kašno podobo v mislih ste se prebudili v jutro današnjega petnajstega avgusta. Premalo je prostora v teh kratkih minutah, da bi lahko hodili od misli do misli, od podobe do podobe. Vsaka misel in vsaka podoba se konec koncev odslikava iz življenjskih okoliščinah tistega, ki to misel in podobo oživlja.
Tudi kristjani se v to jutro prebujamo z različnimi mislimi in podobami – kolikor glav, toliko misli, kolikor src, toliko podob. Prepričan pa sem, da nas danes ob vsej različnosti misli in pričakovanj povezuje praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga začenjamo. In s tem praznikom se nam v naše prebujanje pred oči odslikava podobe žene, obdane s soncem, ki ima mesec pod nogami in ji glavo obdaja venec iz dvanajstih zvezd. Čudovita podoba žene, ki močno nagovarja tudi naš čas.
Prvo sporočilo, ki nam ga daje Vnebovzeta, je sporočilo življenja. Življenje ni zamejeno s številom dni. O tem nam vedno znova z vso silovitostjo spregovori naše srce, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da bo nekega dne konec, absolutni konec vsega, vseh mojih odnosov, vseh mojih dejanj, vseh mojih bližnjih, konec vsega. Da se bo moje življenje spremenilo v prah, v pepel, v trohnenje. Dejstvo, da je Marija tudi s telesom poveličana v nebeško slavo, kakor nas uči naša vera, tudi našemu bivanju odpira prihodnost. Večno življenje nič več bolna sanja srca, ki se boji umreti, ampak je izpolnitev, za katero nas je osvobodil Jezus Kristus in jo potrjuje vnebovzetje njegove in naše Matere Marije.
Drugo sporočilo, ki nam ga daje vsebina današnjega praznika, je povabilo k odgovornosti. Če bi se v resnici vse končalo s poslednjim izdihom, če bi v resnici vse bilo zgolj narava, potem bi med nami lahko vladali samo zakoni narave – zakon močnejšega. Ker pa se življenje s smrtjo ne konča, smo odgovorni za svoja dejanja, za svoje odnose, za svoje odločitve. Ob tem dejstvu in ob spoznanju, da večno življenje ni v naši moči, začnemo slutiti, da so vrednote in merila, ki jih ne moremo postavljati sami, ampak jih lahko samo spoznavamo in sprejemamo.
Zato želim, da bi današnji praznik, ko se nam pogled ozira v poveličanost Božje Matere, odprl naše oči, da bi v vsaki ženi in vsakem možu, da bi v vsakem človeku za vso telesno resničnostjo znali odkrivati odlikovanost, oblečenost v sonce in okrašenost z zvezdami. Z eno besedo, izjemnost, večnost. In zaradi tega tudi vse njegovo ali njeno enkratno dostojanstvo.
S kašno podobo v mislih ste se prebudili v jutro današnjega petnajstega avgusta. Premalo je prostora v teh kratkih minutah, da bi lahko hodili od misli do misli, od podobe do podobe. Vsaka misel in vsaka podoba se konec koncev odslikava iz življenjskih okoliščinah tistega, ki to misel in podobo oživlja.
Tudi kristjani se v to jutro prebujamo z različnimi mislimi in podobami – kolikor glav, toliko misli, kolikor src, toliko podob. Prepričan pa sem, da nas danes ob vsej različnosti misli in pričakovanj povezuje praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga začenjamo. In s tem praznikom se nam v naše prebujanje pred oči odslikava podobe žene, obdane s soncem, ki ima mesec pod nogami in ji glavo obdaja venec iz dvanajstih zvezd. Čudovita podoba žene, ki močno nagovarja tudi naš čas.
Prvo sporočilo, ki nam ga daje Vnebovzeta, je sporočilo življenja. Življenje ni zamejeno s številom dni. O tem nam vedno znova z vso silovitostjo spregovori naše srce, ki se nikakor ne more sprijazniti s tem, da bo nekega dne konec, absolutni konec vsega, vseh mojih odnosov, vseh mojih dejanj, vseh mojih bližnjih, konec vsega. Da se bo moje življenje spremenilo v prah, v pepel, v trohnenje. Dejstvo, da je Marija tudi s telesom poveličana v nebeško slavo, kakor nas uči naša vera, tudi našemu bivanju odpira prihodnost. Večno življenje nič več bolna sanja srca, ki se boji umreti, ampak je izpolnitev, za katero nas je osvobodil Jezus Kristus in jo potrjuje vnebovzetje njegove in naše Matere Marije.
Drugo sporočilo, ki nam ga daje vsebina današnjega praznika, je povabilo k odgovornosti. Če bi se v resnici vse končalo s poslednjim izdihom, če bi v resnici vse bilo zgolj narava, potem bi med nami lahko vladali samo zakoni narave – zakon močnejšega. Ker pa se življenje s smrtjo ne konča, smo odgovorni za svoja dejanja, za svoje odnose, za svoje odločitve. Ob tem dejstvu in ob spoznanju, da večno življenje ni v naši moči, začnemo slutiti, da so vrednote in merila, ki jih ne moremo postavljati sami, ampak jih lahko samo spoznavamo in sprejemamo.
Zato želim, da bi današnji praznik, ko se nam pogled ozira v poveličanost Božje Matere, odprl naše oči, da bi v vsaki ženi in vsakem možu, da bi v vsakem človeku za vso telesno resničnostjo znali odkrivati odlikovanost, oblečenost v sonce in okrašenost z zvezdami. Z eno besedo, izjemnost, večnost. In zaradi tega tudi vse njegovo ali njeno enkratno dostojanstvo.
