Skakalnice so prodali za staro železje

Ko sva se na čudovito sobotno jutro, ki je že obetalo dolge polete na letalnici bratov Gorišek, srečala pod njo, je skromno in srčno pripovedoval o svojem življenju in delu. Zanj so smučarski skoki oboje. Janez Debelak, nekdanji smučarski skakalec, je zdaj že vrsto let skakalni trener, zadnja tri leta v Kazahstanu, deželi, ki je seveda v marsičem zelo drugačna od njegove rodne domovine. Tudi v pomenu in zgodovini skakalnega športa.

Nov skakalni center v Almatyju.
foto: PowderPhotography

Za skakanje ju je z bratom navdušil oče

»Moj ljubi dom!« reče, ko mu omenim, da bova seveda najin potep skozi radijsko zgodbo začela v njegovi Spodnji Savinjski dolini, v Braslovčah. Za skoke ju je z bratom Matjažem navdušil oče, tudi sam skakalec, ki pa ni imel možnosti, da bi to svojo športno ljubezen razvil, zato je sinovoma dal vse, kar je bilo v njegovi moči, pripoveduje Janez Debelak:

 »Tam smo imeli lep klub, v bistvu je bil najmočnejši v štajerski regiji, potem so dogodki pripeljali do tega, da sva z bratom prišla v Ljubljano. Dobro da sva šla, saj sva tako  prišla potem tudi do reprezentance in za naju je bilo v Iliriji lepo poskrbljeno«.

Sogovornik v smehu pove, da je bilo že od nekdaj jasno, s čim se bo ukvarjal, saj je skakalnice izdeloval že doma, ko se je igral na pesku ali pa ko je zapadel prvi sneg. Seveda je bilo obdobje, ko sta se z bratom vozila v Ljubljano, naporno. Po šoli je bilo treba šolsko torbo zamenjati za drugo in na pot. Petkrat, morda celo večkrat na teden. Ampak če imaš cilj, željo- uspeti, potem na to ne pomisliš, pravi Janez Debelak in doda:

»…če me kdo vpraša, kakšen šport bi izbral, če bi se še enkrat rodil, bi rekel skoki«.

Od skakalca do trenerja

Spomnil se je na prvi nastop  v Planici, leta 1986, ko je kot prvi Jugoslovan med mladinci priskakal točke in spomnil se je na japonski Sapporo pred tridesetimi leti, ko se je začela njegova pot v svetovnem pokalu. To je sklenil leta 1991, saj pravi, da je takrat prišla nova tehnika in je »pogorel, preveč je bilo za mojo glavo«. Smučarski skoki pa so ostali del njegovega življenja, petnajst let je bil med drugim tudi trener na Ljubnem, ki je v zadnjih letih zelo prepoznavno po ženskih smučarskih skokih. Pravi, da je to po športni plati tudi njegov drugi dom in da jih še naprej z veseljem spremlja, tudi zdaj, ko je Slovenec po svetu.

Azijske igre so v Kazahstanu kot pri nas olimpijske

Janez Debelak zdaj torej že tri leta od blizu spoznava Kazahstan. Ne računa, koliko dni na leto je odsoten od doma, pravi pa, da je bila letošnja sezona še posebno naporna. In kako močno zgodovino ima skakalni šport v tej deželi, ki je po površini deveta največja na svetu?

»Kazahstan je bil v času ‘Velike Rusije’ v skokih precej močna država, pogoje za skoke pa so imeli zelo slabe. Leta 2011 so gostili Azijske igre, zato so postavili pet skakalnic, šele  od takrat naprej so začeli res migat in imajo dober podmladek. Med njimi imam tudi enega mladega skakalca, za katerega upam, da se bo v letu ali dveh lahko kosal z ostalimi.«

Način dela je drugačen, kot na primer v Sloveniji in težje jih je motivirati, pripoveduje Janez Debelak:

»Mogoče v Sloveniji ne vemo, da so zanje azijske igre kot za nas olimpijske. Postali so zvezde, dobili smo tri kolajne«.  

Pravi, da so v svetovni pokal prišli “kot turisti” in so mu športniki priznali, da so uvideli, da premalo delajo. “Morda bo v prihodnji sezoni drugače”, še doda. Prav tako pa se seveda prepoznavnost smučarskih skokov v Kazahstanu ne more primerjati s tisto v  Sloveniji:

»Če v Almaty-ju vprašaš mimoidočega, sploh ne ve, kaj so to smučarski skoki. Tudi fantje pravijo, da morajo razlagati kaj je ta šport, čeprav je sredi tega velikega mesta ta objekt. Ampak ne vedo«.

Všeč mu je multikulturnost, saj v Kazahstanu živijo pripadniki več kot sto narodnosti in ima država zelo lepo naravo. Almaty mu je všeč tudi zaradi podnebja, saj je poleti kot na morju, s temperaturami tudi prek štirideset stopinj Celzija, za mestom pa se dvigajo s snegom pobeljeni štiritisočaki.

»Večkrat se odpeljem tudi tisoč kilometrov stran, kjer so v  času Rusije imeli skakalnice, ko pa so se osamosvojil, so jim ukradli železje in so ostali brez skakalnic, to so prodali za staro železje. Imajo pa zelo dobro športno šolo, kamor prihajajo tudi smučarski tekači in alpski smučarji. V tej šoli sem bil in se z učitelji pogovarjal. V Almaty se vozijo vsake toliko skakat, težava pa je, da začnejo skakat šele v srednji šoli. V Sloveniji si tega sploh ne predstavljamo.«

Kamor pogledaš, se gradi

Ljudje, s katerimi dela, Slovenijo dobro poznajo in so navdušeni. Glavni trener mu je celo dejal, da bi ob prvi priložnosti prišel sem živet. Pozna tudi kar nekaj Kazahstancev, ki so v Sloveniji našli svoj dom. Ko ga vprašam, če je v Kazahstanu še srečal kakšnega Slovenca, pa pove, da ga srečal sicer še ni, sta se pa slišala po telefonu:

»Podjetnik je, ki gradi hiše in bloke in zdaj tudi nov center v Kazahstanu. Tam je že štiri, pet let in pravi, da je že kar veliko zgradil.«

Kazahstanci namreč veliko vlagajo v razvoj.

Astana

foto: Ninara

»Kamor  pogledaš, se gradi, to so zelo moderna mesta, mislim, da smo mi zelo zadaj, če bi gledal samo po infrastrukturi. Ampak to je samo v mestu, izven mesta je beda.«

Konec aprila se znova odpravlja nazaj v Kazahstan, potem pa naprej po začrtani športni poti. »Kulture ne moreš spremeniti ali pa njihovega načina življenja«, pravi Janez Debelak, a pravi, da možnosti za razvoj in napredek so. Izzivi in optimizem, ki jih spremlja, pa bodo brez dvoma še pisali zanimive športne in življenjske zgodbe.

Zgodba Janeza Debelaka je bila del zadnje marčevske oddaje Slovencem po svetu. Vsak petek po 21. uri že vrsto desetletij na Prvem lovimo zgodbe naših rojakov s celega sveta. Vabljeni k poslušanju!