Umetnost v dobi antropocena

Sonoseizmična Zemlja
foto: Janez Janša/Aksioma

V zadnjih nekaj letih se v znanosti vse odločneje uveljavlja spoznanje, da je homo sapiens s svojim raznolikim delovanjem pričel tako korenito, tako trajno, tako daljnosežno vplivati na naravne procese na našem planetu, da bomo vsak hip morali začeti govoriti o povsem novi geološki dobi – o antropocenu. Pa tu ne gre samo za podnebne spremembe, se pravi za povečevanje deleža ogljikovega dioksida v zraku, za spreminjanje padavinskega režima in globalni dvig temperatur v atmosferi in oceanih, ampak vsaj še za človekov vpliv na biotsko raznolikost, na rušenje notranjega ravnovesja v tako rekoč vseh ekosistemih na planetu in, če samo pomislimo na izginotje Aralskega jezera, vse bolj tudi na neizbrisljive geomorfološke spremembe Zemljinega površja. V tem smislu so pred nekaj dnevi znanstveniki sporočili, da bi do konca tega stoletja – v procesu, ki se ga je oprijelo precej zlovešče ime: šesto množično izumiranje – utegnila izginiti polovica vseh živalskih in rastlinskih vrst.

Jasno je, da je v tem kriznem položaju ogrožena vsaj prihodnost civilizacije če ne že kar človeške vrste v obče. In vendar ni videti, da bi se bilo človeštvo danes dejansko pripravljeno soočiti z nastalim položajem. Znanstveniki sicer res opozarjajo, toda karavana posebnih politično-kapitalskih interesov gre, po vsem sodeč, mirno dalje po svoji poti. Znanstveniki, drugače rečeno, potrebujejo pomoč.

Nekaj bi jim je nemara lahko ponudili umetniki najrazličnejših profilov in ustvarjalnih praks, ki bi z novimi, drugačnimi umetninami, zdaj podloženimi z zavedanjem o skrajnih nevarnostih, ki jih prinaša antropocen, nagovorili posameznike in posameznice v njihovem kar najbolj subjektivnem, najbolj notranjem dojemanju sveta. Toda – kako bi bila taka umetnost, umetnost v dobi antropocena, sploh videti? Kako bi učinkovala? Kako naj bi oblikovala oziroma vzpostavila svoje občinstvo? Bi bila njena smoter in domet že scela zaobsežena v konkretnem ekološkem angažmaju? – Nekaj odgovorov na ta vprašanja slej ko prej ponuja umetniška instalacija Sonoseizmična Zemlja, ki je od konca februarja na ogled v prostorih Aksiome, ljubljanskega Zavoda za sodobne umetnosti. Kot avtorici se pod Sonoseizmično Zemljo podpisujeta ustvarjalki Saša Spačal in Ida Hiršenfelder. Slednja, sicer tudi kuratorka in kritičarka za intermedijsko umetnost, bo gostja tokratnega Kulturnega fokusa.