Mogoče je celo neverjetno, vendar se zdi, da se je skoraj ves razvoj smuči od smuči brez robnikov do sodobnih karving smuči zgodil eni sami generaciji. O smučanju z vijuganjem je sicer v 17. stoletju pisal že Valvasor, toda smuči in tehnike smučanja so čakale na dvajseto stoletje, da se je potem razvoj le-teh do današnjih smuči in današnjih tehnik smučanja odvil eni sami generaciji. Komaj smo se naučili enega načina smučanja, že je razvoj smuči prinesel novosti, ki so zahtevale spremembo tehnike. Najprej so bile smuči brez robnikov, navadne lesene smuči so bile po robnikih le nabrušene, vendar je ostrina zaradi dričanja po snežnih kristalih hitro popustila. Potem so si inovatorji izmislili kante, to so bile kovinske ploščice pritrjene na spodnje robnike, reklo se jim je »šraufane kante«, temu so sledile lite kante iz enega kosa. Takšne smuči niso bile več z jermeni pritrjene na čeljusti in usnejene gojzarje, ampak so imele vezi, vse bolj sodobne – glavo in peto, avtomate, se je reklo. Tudi usnjeni čevlji so postali del preteklosti, zamenjali so jih plastični pancarji. Vse to je zahtevalo drugačno smučanje pa tudi drugačno pripravo smučišč. Pojavila so se steptana smučišča, hkrati pa je bilo veliko smučarjev, ki so radi smučali po celcu – celem snegu torej. Tehnike so se množile, smuči so se razvijale, tekmovanja so se prav tako razvijala, pred pol stoletja so ustanovili svetovni pokal, smučarjev pa je bilo vse več. Vse več pa je tudi tistih, ki imajo radi smučanje po starem, nekateri temu rečejo starosvetno smučanje. Tudi pri nas. Imajo opremo staro tudi pol stoletja in več, ohranjajo jo, popravljajajo in vzdržujejo jo sami, oblečeni so tako kot takrat, ko smuči še niso poznale kant, tekmujejo in se nepopisno zabavajo. Na Slovenskem je kar nekaj klubov, ki združujejo ljubitelje takšnega smučanja, Jurij Popov pa se je pogovarjal s predstavniki dveh. Kar so mu povedali je strnil v Nedeljsko reportažo.
